Slika: 10. obletnica ureditve o dvojezičnih napisih, Ostermayer – „Seznam s 163 kraji“

10. obletnica ureditve o dvojezičnih napisih, Ostermayer – „Seznam s 163 kraji“

12. decembra 2010 je državni sekretar Ostermayer takratnemu koroškemu deželnemu glavarju Gerhardu Dörflerju izročil popoln seznam krajev z dvojezičnim napisom. »Prvič sem predložil seznam 163 krajev, ki bi lahko imeli dvojezične oznake krajev. Takrat je bilo jasno, da bo prišlo do rešitve.« Dörfler potrjuje: »Dosegli smo ciljno ravnino!« Vse to se je zgodilo mesece pred začetkom pogajanj z narodno skupnostjo februarja 2011.

Ta izročitev seznama je potekala ob vsakoletnem božičnem koncertu zbora iz Podkloštra (Grenzlandchor Arnoldstein) v dunajskem Društvu glasbe - Wiener Musikverein.

Pred tem se je Ostermayer večkrat skupno z deželnim glavarjem Dörflerjem sestal z »domovini zvestim" organizacijam, kot so domobranci s predsednikom Gallobom na čelu, pa tudi z dvema slovenskima političnima zastopniškima organizacijama. Iz časopisnih poročil je med drugim bilo razbrati o srečanju 10. novembra 2010, ko je bil po poročanju Kleine Zeitung na sestanku v Labotski dolini dosežen »preboj« (poročilo 11. novembra 2010). Z organizacijam, za katere je znano, da Slovencem niso naklonjene, je bil dogovorjen okvir z imeni (Ostermayer je govoril o »več kot 141 in manj kot 163« dvojezičnih tabel, »od 141 do največ 149« je poročal Dörfler). Po poročanju Kleine Zeitung se je »Ostermayer srečal tudi s slovenskima predstavnikoma Marjanom Sturmom in Bernardom Sadovnikom«. Že takrat pa je deželni glavar zagrozil in je to grožnjo tudi večkrat ponovil: »Kdor se zdaj obrne, deželi ne dela nič dobrega«.

Nanti Olip je 3. februarja 2011, ko so se začela »pogajanja«, našel tudi zapis iz predhodne razprave od prejšnjega dne, ko je sodelavec kabineta deželnega glavarja zapisal: »krajevne table: Abwehrkämpferbund 149, slovenske organizacije 152«.

Domobranske organizacije so za svojo dobrohotnost postavile zgornjo mejo 163 krajevnih napisov, zaradi česar se zaradi dovršenega sistema ni obšla le 10-odstotna klavzula ustavnega sodišča in se uvedla logika 17,5%, temveč so se izločili tudi posamezni kraji z več kot 50-odstotnim deležem Slovencev:

Grablach / Grablje (56,4%), Polena / Polane (56,3%), St. Johann / Ščedem (64%) ali Pudab / Pudab (65%) in še šest krajev z 26% - 55% deležem slovenskogovorečega prebivalstva, le ker so imeli manj kot 31 prebivalcev. To je bilo še posebej boleče v kraju blizu Šmohorja s 36% Slovenci (Brugg / Moste). Čeprav je tu živelo 31 prebivalcev, so goreči uradniki deželne vlade ugotovili, da so trije državljani Zvezne republike Nemčije. Tako je bil kraj črtan. Izbrisana je bila tudi Dobein / Dobajna v občini Hodiše s 26,3% Slovenci, samo zato, ker sta župan FPÖ in deželni glavar iz vrst FPÖ želela za vsako ceno preprečiti postavitev krajevnega napisa (Dörfler: »Nevarnost socialnih nemirov«). Ali pa so krajevna imena odstranjena, ker so v obeh jezikih enaka (npr. Pudab). Posledično pa slovenščina tam tudi ni več uradni jezik.

Vse to se je zgodilo mesece pred začetkom pogajanj z narodno skupnostjo februarja 2011.

Sredi »pogajanj« je bilo mogoče prebrati tudi naslednje (3. aprila 2011 v dnevnem časopisu Österreich: »Ostermayer je dosegel dogovor z deželnim glavarjem Dörflerjem: Kraji s 17,5% slovensko govorečega prebivalstva dobijo oznake s krajevnimi imeni.« Dogovor med državnim sekretarjem in gospodom deželnim glavarjem – brez Slovencev torej - štiri tedne pred podpisom memoranduma. Ureditev »O nas, brez nas!«

Nazadnje se je po pogajanjih kristalno jasno izjavil deželni svetnik Uwe Scheuch: »Mi (FPK) smo se uveljavili 100%.« Za narodno skupnost je ostalo 0%, kjer bi se lahko uveljavila. Po poročanju medijev je bil predsednik FPK Uwe Scheuch navdušen: »Vse točke, ki jih je zahtevala svobodnjaška stranka, so bile uresničene« (glej Kleine Zeitung z dne 26. aprila 2011) in tudi napovedal, da bo prišlo do sicer od narodne skupnosti zavrnjenega referenduma.

Šele dva meseca kasneje, 2. februarja 2011, so se začela (navidezna) pogajanja, ki so bila 26. aprila zapečatena s podpisom memoranduma.

Deseto obletnico bi zato morali pravilno obeležili 12. decembra 2020, vendar je ne bi praznovali.

»Pogajanja« in kompromis o krajevnih napisih so pri narodni skupnosti zapustia igrenak priokus, občutek zagrenjenosti in izdaje, občutek lahkomiselnega neupoštevanja 10-odstotne ureditve ustavnega sodišča, ki je vsebinsko sledil logiki normativ iz 7. člena Avstrijske državne pogodbe.

Aprila, ob 10. obletnici podpisa memoranduma, bo v vsakem primeru treba preveriti stanje s pogledom na skladnosti doseženega kompromisa z državno pogodbo, predvsem pa glede obljube, da se bo delo v zvezi z »novim« Zakonom o narodnih skupnostih nadaljevalo hitro.