slika: ©orf
Slika: slika: ©orf

Valentin Inzko čestital Florjanu Lipušu

Valentin Inzko, predsednik Narodnega sveta koroških Slovencev, je na dan razglasitve v osebnem sporočilu čestital Florjanu Lipušu ob podelitvi najvišje avstrijske državne nagrade za literaturo za leto 2018.

Florjan Lipuš bo sicer sprejel državno nagrado osebno, vendar praznično veselje prevladuje pri vseh članih narodne skupnosti. Priznanje velja njemu, hkrati pa se bo širši krog nemškogovorečih bralcev preko Florjana Lipuša lahko seznanil preko usode njegove matere, ki je bila umorjena v koncentracijskem taborišču, tudi z usodo koroških Slovencev, z usodo vedno manjšega naroda, ki počasi izginja.

Florjan Lipuš se nikoli ni trudil, da bi bil nekomu všeč, konsekventno in trdoglavo je s pokončno držo desetletja zasledoval svojo pot. Nazadnje tudi z vrnitvijo častnega občanstva v Žitari vasi, ki se desetletja upira temu, da bi Lipuševa domača vas Sele, dobila dvojezičen napis. Ni slučajno, da je že pred leti izšla knjiga s preroškim naslovom, "Odstranitev moje vasi".

V preredkih intervjujih in javnih nastopih pa je postavil mejnike, tudi take ki nekaterim niso bili všeč. Njegov imperativ je tudi ikonska trditev: "Jezik je bistvo naroda, z jezikom smo in z jezikom bomo, ali pa tudi ne!" Zato se je tudi vztrajno upiral tokovom časa in pisal konsekventno v jeziku majhnega naroda, v jeziku svoje matere, v drugem koroškem deželnem jeziku. Veliki prijatelj in sloviti pisatelj Peter Handke pa je večkrat ponovil, nazadnje 6. decembra 2017, ob svojem 75. rojstnem dnevu, da bi Florjan v resnici zaslužil Nobelovo nagrado za literaturo.

V obrazložitvi porota poudarja eksperimentalnost njegovega jezika, literarno inovativnost, predvsem pa estetsko in jezikovno avtonomijo. Ta avtonomija gre tako daleč, da se mora vsak bralec, če hoče ali noče, poglobiti v Lipušev slog, v njegov specifičen besedni zaklad, besedni ritem in sploh način pripovedovanja. Šele potem se odpre vsa lepota Lipuševega literarnega opusa.

Prejšnja porota je Florjana Lipuša kot kandidata odklonila s svojo škandalozno in pravzaprav diskriminatorno obrazložitvijo, da Lipuševa dela niso napisana v nemščini. Zato je najnovejša odločitev za podelitev najvišje avstrijske nagrade za literaturo tem bolj presenetljiva in razveseljiva. Lipuš je vedno živel v duhu Vaclava Havla, ki je menil, da naj ne delamo stvari zato, ker se splačajo, ampak zato, ker so pravilne.