Če ne bomo govorili slovenščine mi, pač nobeden ne bo!

Koroški Slovenci smo bolj ali manj zelo izobražen narod. Večina od nas se šola oziroma se je šolala na Slovenski gimnaziji, tam tudi maturira oziroma je maturirala in kar nekaj jih je nadaljnja pot zapeljala na univerzo ali jih še bo. Poleg tega smo dejavni v kulturnih društvih, v osrednjih organizacijah, v športnih društvih itd. In pri vsem tem govorimo po slovensko, ali »po domače«.

 

Je pa tudi tako, da živimo kot manjšina v državi, v kateri prevladuje drug jezik kakor naša materinščina; to je nemščina. Upam se trditi, da sevede (veliko) govorimo nemško, je pač jezik večinskega naroda. Oba jezika sta za nas koroške Slovence in Slovenke v vsakodnevju potrebna.

 

Upam se torej tudi trditi, da vsak od nas dela dan na dan veliko napak. Je tako. Če govorim v nemščini, govorim večinoma v narečju; koroško narečje ni znano za to, da je slovnično po Goethejevem občutku. Ali so to fraze kakor »bin i gongn, bin i« (bin ich gegangen, bin ich) ali »i wer Kaffee« (ich werde Kaffee), ki v pisni nemščini pogostokrat sploh nimajo smisla, ali je to napačna sklanjatev ali (to me pa osebno zelo moti!) napačna uporaba besed »seid« (sta, ste) in »seit« (od) ali »das« (srednji spolnik) in »dass« (podredni veznik da). Delam napake. Dela jih moj sodelavec. Dela jih moj šef. Vsak/a jih dela. V Avstriji živi približno devet milijonov ljudi in vsak Avstrijec. Dela. Dnevno. Napake.

 

Ne le v pogovoru, temveč tudi v besedilih. Ali so to javna pisma, časopisi itd. Povsod človek, če le dobro gledaš, najdeš dosti napak.

 

Če kaj velja za nemšino, naj to tudi velja za slovenščino, ali?

 

Kajti spet se upam trditi, da vsakdo od nas dela napake v slovenščini. Ali je to napačna deklinacija ali karkoli. Napake so človeške. In napake se (z)godijo.

 

Ampak, kar me do skrajnega moti, je to, da, če govorimo slovensko in kdo naredi napako, kdo drug pomodruje »To pa ni pravilno. Pa moraš že prav goviriti, če hočeš biti Slovenec!«.

 

Ravno zadnjič sem brala, da je nekdo rekel, da je bil komentar nekoga drugega slovnično in po izbiri besed tako slab, da je avtor komentar zagotovo napisal sprva v nemščini in ga potem prevedel v slovenščino. Mislila sem, da nisem prav brala. Mimo tega, da je to nevljudno, je to tudi za člane manjšine, katera se za to bori, da lastni jezik preživi na Koroškem, pljunec v obraz. S takimi nepotrebnimi komentarji se istočasno povezuje, da naj le tisti govorijo slovensko, kateri obvladajo stoodstotno slovnico, imajo lepo izbiro besed itd. Sveti Bog in Mati Marija, kam pa smo prišli?

 

Prosim, ne me napačno razumeti! Sem čisto za to, da se naučimo jezika in da poskušamo lepo govoriti slovensko. Ampak, napake se (z)godijo in so človeške. Samo, ker kdo ne obvlada (dosti komplicirane!) slovnice slovenskega knjižnega jezika perfektno ali ker pač raje uporablja enostavne besede, to ne pomeni, da je manj Slovenec ali Slovenka.

 

Nemškonaccionalni Korošci so nam zmeraj spet pravili, da ne govorimo slovensko, temveč »vindiš«. In sedaj se naj še zagovarjamo proti »lastnim«, da govorimo slovensko, ampak ne stoodstotno perfektno? Kam pa smo prišli?

 

Če hočemo, da se slovenščina ohrani na Koroškem, potem je treba, da se govori. Z otroki, s starši, s prijatelji, z znanci. Če mora človek pri vsakem stavku, katerega v slovenščini spregovori, pomisliti, če in da je le stoodstotno pravilen, potem si gotovo premisli, ali ne bi raje spregovoril v nemščini, v kateri mu nobeden ne bo rekel, da je npr. »bin i gongn, bin i« napačno in da ne more »postati kava«, temveč jo lahko naroči.

 

Mogoče je le bolje, da govorimo slovensko, ne stoodstotno pravilno, ampak govorimo, ko pa da govori slovenščino koj še kakih deset ljudi, ki jo obvladajo stoodstotno pravilno, brez katerekoli napake. Važno je, da se govori slovensko. Napake se (z)godijo. Seveda bi bilo bolje, če se ne bi. Ampak se, ker ...

 

Prosimo, nehajmo drug drugemu dopovedovati in praviti, da je nekdo manj koroški Slovenec, če ne govori pravilno knjižne slovenščine.

 

To seveda velja za vse narodne manjšine. Kot koroški Slovenci smo državljani Avstrije. Avstrija je zaščitna sila Južnih Tirolcev. Nikoli, ampak res nikoli ne, bi mi prišlo na misel, da bi svojim južnotirolskim prijateljem rekla, da ne znajo pravilno nemško. Ali pa da izgovarjajo kake besede napačno. Nikdar ne!

 

Na živce mi pa še predvsem gre, da čujem od Slovencev od znotraj mej Slovenije, da delam napake, da moj »r« pač ni tak lep slovenski »r« ampak »koroški r«. Poleg tega, da ne vem, kaj je tako napačno pri mojem koroškem »r-ju«, si pač tudi svoje mislim.

 

Narodna manjšina koroških Slovencev je v zadnjem stoletju bila preganjana in pregnana od nacionalnih socialistov, slovenska beseda in pesem sta bili prepovedani, po vojni je bil pritisk asimilacije grozen. Pa kljub temu je ta naša slovenska beseda ostala živa, ker smo imeli in imamo ponosne govorce ter govorke tukaj na Koroškem. Ni preživela, ker so vsi govorili in govorijo perfektno slovenščino, ni ostala živa, ker znamo »perfektni r« in prav gotovo ni ostala pri življenju, ker so nekateri druge cel čas popravljali. Živi, ker so govorci in govorke ponosni in dokazujejo dosti poguma pa ponosa, da so dajali in dajejo ta jezik naslednjemu rodu. Saj so govorili in govorijo med seboj SLOVENSKO. Tudi, če govorijo z napakami, GOVORIJO! Tako manjšina preživi; ne skozi peščico ljudi, ki obvladajo jezik brez napak. Ampak skozi veliko število ljudi, ki GOVORIJO JEZIK S PONOSOM IN Z LJUBEZNIJO, vseeno, ali z napakami ali brez.

 

Svetlana Wakounig, 27.5.2019