Manjšina le dediščina?

Od »Darumb das Kerndten ain rechts Windisch Landt ist« do »Die deutsche Sprache ist die Landessprache«

Jakob Unrest, župnik v Šmartinu na Teholici in stolnik pri Gospe Sveti, je konec 15. stoletja v svoji Koroški kroniki razlagal zgodovinske posebnosti Koroške in ugotovil: »Darumb das Kerndten ain rechts Windisch Landt ist« – ‘torej je Koroška prav slovenska dežela’. Pred njim je kronist Otacher, Otokar iz Gaule, koroškega deželnega kneza imenoval »der windische Herre« (slovenski gospod). Zdaj pa v osnutku za novo koroško deželno ustavo piše: »Die deutsche Sprache ist die Landessprache …« - ‘nemški jezik je deželni jezik’. Vmes je bil še koroški plebiscit, po katerem je deželni upravitelj Lemisch zapisal, da je treba v eni človeški generaciji opraviti delo in ponemčiti deželo. Ali je zdaj na ustavnopravni ravni to delo končano?

Čisto tako ni. Uvedba nemškega deželnega jezika na Koroškem ne pomeni, da bi slovenščina tam, kjer ima na jasni pravni podlagi definiran svoj status, tega zgubila. Pomeni pa, da dežela Koroška ni pripravljena storiti nič več kot tisto, kar zaradi mednarodno pravnih obveznosti in zveznih predpisov Republike Avstrije mora.

Seveda tudi doslejšnje besedilo z vidika koroških Slovencev ne daje nobenega razloga za zadovoljstvo. Ob upoštevanju koroške zgodovine je dejansko umetnost, da je uspelo, da koroški Slovenci niso niti omenjeni. V doslejšnji koroški deželni ustavi obstajajo tako rekoč samo v negativni obliki. 5. člen določa, da je nemščina jezik zakonodaje in jezik izvršilne oblasti dežele Koroške – »brez škode za manjšino z zveznimi zakoni zagotovljene pravice«, v nemškem originalu »unbeschadet«. V jeziku koroške zakonodaje smo bili koroški Slovenci doslej torej samo »unbeschadet« in nič več. Izvor tega besedila je seveda že star, kot je dokazal že Theodor Veiter, ki se je od leta 1970 kot eden od prvih intenzivno ukvarjal z avstrijskim manjšinskim pravom. Besedilo temelji očitno na prvih osnutkih v okviru nastajanja avstrijske ustave po razpadu monarhije, ko so še menili, da bo Avstrija postala del Nemčije. Aktualna verzija je iz leta 1996, ki je bila že nespremenjeno prevzeta iz verzije iz leta 1975, leta 1975 pa je bil manjšinski konflikt na Koroškem na vrhuncu. Nič se torej ni treba čuditi, da je trenutno besedilo koroške ustave glede koroških Slovencev takšno, kakršno je.

Leta 2013 je bil na Koroškem ’odvoljen’ »sistem Haider« in z njim, tako smo upali, tudi manjšinska politika, ki jo je predstavljal in je bila v tradiciji prej omenjenega deželnega upravitelja Lemischa. Nova koroška koalicija iz Socialdemokratov, Ljudske stranke in Zelenih je obljubila nov začetek na vseh področjih, tako tudi v odnosu do koroških Slovencev. Nova koroška deželna ustava bi oz. bo kot glavni cilj odpravila razmerje, ki je doslej skrbelo za vsestransko prepletenost koroških političnih strank in za občutek stalne kontinuitete ne glede na izid volitev, saj so vedno bile v deželni vladi zastopane vse stranke. Kot stranski cilj pa je bilo predvideno, da naj koroški Slovenci končno ne bodo več samo »unbeschadet«, temveč naj dežela Koroška tudi na tem področju ustvari sodobno, evropsko ustavo.

Pričakovanja so bila velika. Dom v Tinjah je med drugim priredil več simpozijev z uglednimi ustavnimi pravniki o tem, kako so v deželnih ustavah manjšine zasidrane drugod in kaj bi lahko predvideli na Koroškem. Na to temo so izhajali debeli zborniki. Na teh prireditvah je med drugim sodeloval tudi predsednik ustavnega odbora v deželnem zboru, gospod Scherwitzl, tako rekoč glavni koordinator za predvidene spremembe. Predstavniške organizacije koroških Slovencev so sestavile skupen točkovnik, kaj bi bilo po njihovem treba upoštevati v novi koroški deželni ustavi.

Pri tem so izpostavili zlasti tri točke: 1. V ustavi je treba zajamčiti manjšinske pravice na tistih področjih, na katerih je dežela pristojna tako za zakonodajo kot tudi za izvrševanje zakonov, npr. otroški vrtci, glasbena šola, šolstvo, popoldansko varstvo v šolah itd. 2. Predvideli naj bi, da smejo dežela in občine na področju uradnega jezika in topografije predvideti tudi več, kot je tisti minimum, ki so ga leta 2011 znotraj ustave sklenili na zvezni ravni v zakonu o narodnostnih skupnostih. To se je zdelo nujno, ker zvezna ureditev ne ustreza 7. členu avstrijske državne pogodbe, poleg tega pa je bilo tudi obljubljeno koroškim Slovencem, ko so – hočeš, nočeš, moraš – sprejeli kompromis o dvojezičnih tablah, da bo na prostovoljni ravni v deželi storjeno še bistveno več. Vendar bi za ta »več« seveda potrebovali pravni okvir. 3. Seveda so predstavniške organizacije zahtevale tudi, da mora dežela Koroška v novi ustavi jasno priznati slovensko narodnostno skupnost.

Poleg tega so formulirali še predloge, kot je uvedba ombudsmana oz. varuha manjšinskih pravic, na katerega bi se lahko pripadniki manjšine obračali, če bi menili, da se jim kratijo manjšinske pravice, predlagane so bile tudi olajšave za manjšinske stranke pri volitvah v deželni zbor, v zvezi s tem bi lahko razpravljali tudi o kakšnem zajamčenem manjšinskem mandatu.

Žal pa se je zelo hitro izkazalo, da iz vsega tega ne bo nič. Na mizo je prispel predlog, ki ga je pripravila Ljudska stranka oz. njen koroški predsednik, gospod Benger, ki je predvideval nekakšno ohlapno priznanje dežele Koroške o slovenski manjšini in zagotavljal, da koroškim Slovencem velja posebna skrb dežele. Zajamčene pravice in pravna jamstva zvenijo drugače, ampak vsaj simbolično se priznanje kljub temu dobro sliši in tudi slovenski predstavniki so s tem očitno zadovoljni. Če je kdo previdno spraševal, ali ni možno kaj več, mu je bilo odgovorjeno, da v koroški koaliciji pri Ljudski stranki več ni možno. Če bi glasno zahtevali še več, pa bi bila to voda na mlin svobodnjakov, ki samo iščejo možnost, kako se spet okrepiti. Tega pa koroški Slovenci vendarle ne želijo, zato naj bodo raje tiho. In so bili.

Dokler se ni spet pojavil gospod Benger, ki je povedal, da se slabo počuti zaradi svoje formulacije, in je soglasje k omembi koroških Slovencev v deželni ustavi spet umaknil. Zelo pozitivno je, da je bil gospod Benger zaradi tega dejanja deležen v javnosti prav uničujočih kritik. Take solidarnosti koroški Slovenci v preteklosti nismo poznali. Kazalo je torej, da ta poskus, ki je temeljil na miselnosti iz časa narodnostnega konflikta prejšnjih desetletij, danes ne bo uspel.

Prav senzacionalno je, kako je iz tega zelo pozitivnega vzdušja lahko nastal »kompromis«, ki je bil celo slabši od tega, kar doslej piše v koroški deželni ustavi. Na vsem lepem se je pojavil »nemški deželni jezik«, to pa v formulaciji, ki je pravno pomenila, da bi povsod tam, kjer ni v zveznih zakonih izrecno zapisano, da se uporablja slovenščina, lahko uporabljali samo še nemščino. Ta formulacija je bila dobesedno nevarna, saj bi ob vsaki pobožni želji za dodaten dvojezični otroški vrtec dobili županov odgovor, da je deželni jezik nemški, enako tudi, če bi šlo za poimenovanje cest in željo, da naj bi bilo to dvojezično, če bi šlo za prostovoljno omogočanje dodatne dvojezičnosti … če bi šlo za kakršnokoli željo na račun dežele Koroške. Avtorji so pohiteli zatrjevati, da to ni tako mišljeno, toda kdor pozna koroško realnost in koroško interpretacijo zakonov, mu je jasno, da je bilo mišljeno prav tako. Seveda so bili kljub temu celo v slovenskem tedniku »Novice« komentarji, češ da želi deželni glavar Kaiser koroškim Slovencem samo dobro in naj ga ne kritizirajo. Poleg naivnosti takih komentarjev naj bo dovoljeno vprašanje: »Kaj pa, če bo Kaiserja nekoč kdo zamenjal?«

Šlo je samo še za preprečevanje škode. Predstavniške organizacije so se pravzaprav zbudile šele potem, ko je slovenska mladina začela prirejati demonstracije zoper uvedbo nemščine kot deželnega jezika in ko so prišli zelo jasni odgovori iz Slovenije. Seveda tudi glede tega nekaterim našim predstavnikom ni bilo odveč kritizirati Slovenije – namesto da bi se zavzemali za svoje interese.

Zdaj imamo na mizi nekoliko omiljeno besedilo. Nemščina ostaja deželni jezik, pristavljen pa je dodatek: »to pomeni jezik zakonodaje in – brez škode za z zveznimi zakoni določene manjšinske pravice – jezik izvršilne oblasti«.

Strogo pravno ta verzija ne pomeni nič drugega, kot to, kar je bilo zapisano že doslej. Kakšno izboljšanje to seveda ni. Predvsem moti, da se manjšinske pravice še vedno omejijo na tisto, kar je določeno z zveznimi zakoni. Historično je formulacija razumljiva, ker takrat na tem področju dežela ni imela nobenih pristojnosti, od takrat pa jih je dobila kar precej. Vsaj besedico »zvezno« bi bilo treba črtati, pa niti to ni uspelo.

Kljub temu imamo predstavnike, ki pozdravljajo, da je »zgodovinsko«, da se v koroški deželni ustavi prvič omenja slovenska manjšina. To je res, namreč v obliki, da se dežela Koroška »po drugem odstavku 8. člena Zveznega ustavnega zakona« priznava »v svoji raznolikosti, kot prihaja do izraza v slovenski narodni skupnosti«.

Lepo. Dežela Koroška bo torej v ustavi citirala zvezni ustavni zakon, pri čemer mora zvezno ustavo tako in tako spoštovati. Ali to torej zdaj piše tam ali ne, je vseeno. V oči pa bode, da določila iz zvezne ustave niti niso pravilno prepisali. Koroška bo priznavala raznolikost, »kot prihaja do izraza« v slovenski narodni skupnosti. Slovenska narodna skupnost je seveda raznolika, vsi znamo tudi nemško, mnogi od nas tudi italijansko, angleško in še kaj. Ampak tega, da smo raznoliki, deželi Koroški vendar ni treba priznavati. V zvezni ustavi piše besedica »ki« in ne »kot«. To je razlika.

Poleg tega zvezni ustavni zakon zagotavlja narodnim skupnostim, da je treba spoštovati in varovati »obstoj in njihovo ohranitev«, koroška deželna ustava pa predvideva, da je treba spoštovati in varovati »kulturno dediščino in tradicije«. Če beremo zvezno ustavo, smo še nekaj živega, kar je treba ohraniti, koroška ustava pa že piše o dediščini. Tudi to da misliti.

Še bolj da misliti, da je bilo pri iskanju kompromisa pravzaprav dogovorjeno, da bodo po možnosti upoštevali predloge slovenskih zastopniških organizacij. Potem pa je bil nov predlog obelodanjen še pred rokom za oddajo teh pripomb, pri tem pa je sodelovala tudi slovenska poslanka Zelenih, Zalka Kuchling. Vajeni smo zahrbtnih napadov na slovenske organizacije, vendar ne od slovenskih poslancev, morda zato, ker jih doslej nismo imeli. Ob tej priložnosti govoriti o zgodovinskem uspehu, kot so to storili, ni primerno. Prav tako ni umestno, da je ta kompromis h kompromisu pozdravljala slovenska vlada. Nič od tega, kar smo si želeli, namreč ni bilo doseženo, še vedno velja, da imajo očitno kompromis o dvojezičnih tablah iz leta 2011 za konec zgodbe in ne za nov začetek, kot so nam obljubljali. Na to bi bilo treba opozoriti in ne pozdravljati kompromisov, ki le preprečujejo nadaljnje poslabšanje.

Toda: stranka Zelenih je v sporočilu svojim članom kot velik dosežek poudarjala tudi, da bo zdaj v koroški deželni ustavi pojasnjeno, da je treba spoštovati zvezne zakone v korist manjšini. Aja, to bi bil dejansko napredek, saj se to doslej ni zelo dosledno dogajalo in je bilo prav zato treba vedno spet romati pred ustavno sodišče, dokler nam niso z zveznimi zakoni zaprli tudi to pot. Toda če je zgodovinski napredek v tem, da se v pravni državi zapiše, da je treba predpise spoštovati, potem vsaj vemo, kje smo bili doslej. V to smer kaže tudi novo predlagana formulacija v kompromisu, da je skrb dežele namenjena vsem prebivalcem v enaki meri – namesto prejšnjega predloga, da je skrb dežele posebej namenjena slovenski narodni skupnosti. Prej smo lahko razmišljali o »affirmative action« in se pri tem tudi sklicevali na ustavno sodišče, ki je že daljnega leta 1981 odločilo, da je za enakopravnost manjšini treba dati več pravic kot večini, zdaj pa imamo črno na belem, da skrb dežele velja vsem prebivalcem. Da so pred zakonom vsi enaki, je bilo v Avstriji prvič zapisano že leta 1811, na Koroškem pa šele danes.

 

Rudi Vouk

26. 4. 2017  |  MLADINA 17  |  KOMENTAR