Zadnjih dvajset let Avstrija ni naredila premikov
Koroški Slovenci si želijo poenoteno zastopništvo, večjo medijsko prisotnost ter pospešen dialog med avstrijsko in slovensko vlado.
Prihodnje leto bo Narodni svet koroških Slovencev (NSKS) praznoval 70 let delovanja, za leto 2020 pa že zdaj načrtujejo številne plebiscitne proslave. V luči prihajajočih obletnic smo se o izzivih, s katerimi se sooča narodna skupnost, pogovarjali z novoizvoljenim predsednikom zbora narodnih predstavnikov (ZNP) Nantijem Olipom.
Kakšna pričakovanja imate od nove slovenske vlade?
Že način, kako se je vlada sestavljala, me v splošnem razvoju te razmeroma mlade države, skrbi. Zdi se mi, da ima Slovenija pred sabo velike izzive, ki se jim lahko zoperstavi le v sodelovanju vseh struj in političnih sil. Notranji politični spleti v državi lahko privedejo do tega, da zadeve preveč stojijo, namesto da se jih lotimo z vsemi konstruktivnimi silami.
Kar se tiče Slovencev v zamejstvu in po svetu, je želja gotovo ta, da urad za zamejce ohrani zadostno podporo. Urad je bil vedno v neposrednem stiku z zamejskimi Slovenci in je služil kot garancija kontinuitete. Če je v državi pooblaščen nek tovrsten urad, je to prvič dokaz spoštljivega odnosa Slovenije do vseh Slovencev, ki živijo izven meja. Drugič pa je to tudi operativen organ, ki lahko zelo hitro ukrepa in rešuje probleme, ki jih velika politika ni v stanju reševati. Po prvih napovedih designiranega ministra Petra Jožefa Česnika upam, da se bo sodelovanje z uradom nadaljevalo v dobrem vzdušju, konstruktivnem dialogu in sprotnem reševanju odprtih vprašanj.
Zelo nas veseli, da je bila izvoljena za predsednico parlamentarnega odbora Ljudmila Novak, bivša ministrica za Slovence izven meja Republike Slovenije. Zelo cenim njeno delo kot izredno poznavalko zamejske problematike in sem prepričan, da bo imel ta odbor v slovenskem parlamentu lahko veliko težo.
Koalicijski sporazum predvideva številne zaveze in obljube. Si obetate tudi dvig proračunskih sredstev namenjenih za udejstvovanje zamejskih Slovencev?
Vsekakor bi bil to izredno pozitiven signal, tako navzven kot navznoter. Bil bi signal povišanja zavesti, da je slovenska vlada odgovorna za življenje slovenskih državljanov znotraj in izven države. Ta zavest je v Sloveniji v pojemanju. Hkrati bi bil to tudi signal za vse države sosede, ki so v prvi vrsti odgovorne za zagotavljanje podpore narodnim skupnostim.
Kako je financiranje aktivnosti narodne skupnosti izgledalo v preteklih letih?
Če v celoti vzamemo podporo Republike Slovenije v primerjavi z Avstrijo, je finančno sorazmerje zadnjih par let ena proti dva v prid Sloveniji. Lahko si predstavljate, koliko infrastrukture, kulturnih dejavnosti in drugih aktivnosti, po katerih je narodna skupnost prepoznavna, je v zadnjih letih pomagala sofinancirati Slovenija. Od leta 1995 v Avstriji ni bilo nobenih premikov, kar je za tako bogato državo velika sramota. Pri tem se reči, ki so obveza iz mednarodnih pogodb kot je sedmi člen Avstrijske državne pogodbe, niti ne dotaknem.
Sem sodi recimo medijska oskrba narodnih skupnosti, ki ne bi smela biti tema, a Avstrija naših tiskanih medijev ne podpira v smislu mednarodnih pogodbenih obveznosti. Narodna skupnost nujno potrebuje tiskane medije, zadnjih nekaj let pa jih je pri življenju držala Slovenija. Večkrat sem nagovoril tudi problematiko neprepoznavnosti skupnosti. Želeli bi si namreč vsaj polurno oddajo, kjer se osvetli specifika narodne skupnosti. S tem se dviguje zavest in poznavanje realnosti v zamejstvu. Na vse zadnje je tudi obveza državne radio-televizije, da pokriva celoten spekter v zadostni meri.
Gre pri omenjeni oddaji zgolj za idejo v zametku ali so že narejeni koraki k sami realizaciji?
Razen številnih sestankov, ki smo jih imeli, konkretnih premikov doslej nisem zasledil. Mislim pa, da bi moral iti razvoj naprej v smer nekega zavedanja širšega prostora, ki odseva tudi v medijski prezenci. S tem da si v nekem velikem slovenskem mediju, se tudi zavesti ljudi spremeni. Slovenki jezikovni kulturni prostor je namreč dosti večji, kot ga v tem primeru predstavljajo meje Slovenije.
V katerem segmentu bi potrebovali največ finančnega priliva, da bi dejavnosti koroških Slovencev lahko zaživele v polni luči?
Trenutno imamo največ težav pri permanentni skrbi za ohranitev naših tiskanih medijev. Z umiranjem vsakega tiskanega medija pa postopno izginja tudi slovenska tiskana beseda. Gre za problem, ki je sicer rešljiv, a le z dosti bolj konsekventnim delom ter s sodelovanjem med državama. Z avstrijskimi sogovorniki moramo najti ustrezen model ter definirati jasno pristojnost.
Malo več fokusa pa bi si želeli tudi v Sloveniji, kjer bi lahko življenje v zamejstvu ter vsa področja ustvarjanja narodnih skupnosti bolj jasno prikazali.
Pred kratkim ste zaključili z volitvami Zbora narodnih predstavnikov. Med izvoljenimi kandidati je moč opaziti velik porast ženskih predstavnic in mladih. Kako vam je uspelo k političnemu udejstvovanju spodbuditi ta segment prebivalstva?
Kar so nam te volitve prinesle, je izredna pestrost v strukturi narodnih predstavnikov ter neverjetna kontinuiteta, saj so bili ponovno izvoljeni kar štirje bivši predsedniki Narodnega sveta. Poleg tega so z ozirom na poklicno strukturo predstavnikov v svetu zastopani vsi. Od pravnih svetovalk do preprostega delavca, od zdravnika do ravnatelja, od vodje znanstvenega inštituta do kmeta.
Ljudem smo dali možnost, da tovrstne kandidate izvolijo, zato je rezultat izredno razveseljujoč. Visok delež mladih, ki so bili izvoljeni v ta najvišji organ Narodnega sveta, ter dvig deleža žensk v tem gremiju kažeta na izravnanost znotraj organizacije. Hkrati je to tudi velika perspektiva za prihodnost narodne skupnosti, saj je tovrstne politične akterje nujno imeti. So bolj avtentični ter bolj legitimirani, da v imenu narodne skupnosti stopijo v kontakt s sogovorniki na vseh ravneh.
Kakšna pa je bila letos volilna udeležba?
Letošnjih volitev se je udeležilo slabih 28 odstotkov volilnih upravičencev. Lahko bi bila še večja, saj bi potrdila še večjo pestrost. V trenutnem času ugotavljam, da je v narodnostni politiki velik zastoj. V času nagrobne tišine je rezultat letošnjih volitev vseeno izredno razveseljiv, saj je potrdil, da ima veliko ljudi še vedno interes za politično udejstvovanje, v tej smeri pa se bo moralo obstoječo politično strukturo znotraj narodne skupnosti koreniti premisliti. Potrebne so korenite spremembe in interne reforme, za katere verjamem, da smo jih zmožni uresničiti. Če jih ne bomo zmogli udejanjiti pa bo politična stagnacija trajala še nekaj let, s končnim izkupičkom, ko bo politično predstavništvo narodne skupnosti enostavno permanentno izgubljajo na pomenu in politični teži.
Kakšno politiko boste v Narodnem svetu vodili v novem mandatnem obdobju?
Narodna skupnost bo potrebovala v naslednjih generacijah ogromno ljudi na vodilnih pozicijah, bodisi v kulturnem, gospodarstvenem, šolskem ali znanstvenem sektorju, zato je temeljna izobrazba teh ljudi ena ključnih nalog Narodnega sveta. Voditi moramo jasno usmerjeno izobraževalno politiko, s katero se bomo dokopali do izobraženih kadrov, ki bodo koristili celotnemu življenjskemu prostoru narodne skupnosti.
Velik poudarek bomo namenili tudi pospešenemu dialogu med obstoječimi organizacijami, kjer jih bomo poskušali prepričati o potrebi notranjih reform v smeri oblikovanja skupnega izvoljenega zastopstva.
V tretji točki pa bomo poskušali vzpostaviti bolj kvaliteten dialog v odnosu do deželne in zvezne vlade republike Avstrije.
Boste za višanje intelektualnih kapacitet namenili tudi dodatna finančna sredstva?
Menim, da za tovrstno izobraževanje ne potrebujejo pretiranih dodatnih sredstev. Iz pogovora z mladimi ugotavljam, da bi sami radi vedeli več o zgodovini narodne skupnosti in o političnem razpletu, mi pa imamo v lastnih vrstah dovolj izobraženih ljudi, ki lahko zgodovinsko ozadje ustrezno osvetlijo.
Brez zgodovinske zavesti in poznavanja vseh okoliščin, ki so privedle do trenutnega stanja, narodna skupnost ne more nadaljevati svojo pot naprej. Poleg tega vemo, da bodo tudi mesta predsednikov in predsednic raznih kulturnih, športnih, glasbenih ter drugih društev kmalu iskala nasledstvo. Če sami ne bomo poskrbeli za dobro izobražene kadre, ki bi lahko prevzeli odgovornost, bomo naredili ogromno napako.
Omenili ste poskus vzpostavitve kvalitetnejšega dialoga z Dunajem in Koroško. Čemu se z deželno in zvezno vlado težko usklajate?
Predvsem zato, ker ni nadrejenega gremija. Pomanjkanje neke skupne nadstrukture je za politiko narodne skupnosti uničujoče. Narodna skupnost ima tri zastopniška telesa, kar za vse dobronamerne, naklonjene in resne sogovornike predstavlja absolutno iritacijo. Kot bi imela Koroška tri deželne vlade ali Dunaj tri kanclerje. V vseh odločilnih pogovorih naši sogovorniki torej slišijo več mnenj, ki naj bi hkrati zastopala predstavnike slovenske manjšine. Sestankov z zvezno vlado je zelo malo in če takrat pri sogovornikih ustvarimo vtis, da sami ne vemo, kaj hočemo, potem bomo težko kaj dosegli.
Na začetku julija ste po 33. letih zapustili svojo funkcijo v občinskem svetu. Ste tudi tam naleteli na sorodne ovire?
V občinskih svetih je politika veliko bolj direktna, v narodnostni politiki pa neposredne odgovornosti ni. Nihče ne odgovarja za svoja dejanja, saj umanjkajo ustrezne kontrolne instance. Nimamo nobene skupne instance, ki bi bila pristojna za nadzor in transparentnost in predvsem za zavezujoče sklepe glede političnih zahtev. To bi bila naslednja nujno potrebna nadgradnja v organizaciji narodne skupnosti, saj lahko le tako sredstva, ki jih prejemamo z Dunaja in Ljubljane, koristimo smotrno in usmerjeno v prihodnost, z izvoljenim skupnim organom pa bi imeli nadvse potreben strešni konstrukt za bolj uspešno politično nastopanje in korektiv, ki deluje navznoter.
Intervju z Nantijem Olipom je vodila Petra VADAS, spletni izdajo najdete pod sledečo povezavo:
https://www.delo.si/novice/slovenija/zadnjih-dvajset-let-avstrija-ni-naredila-premikov-91152.html