1920/2020 – Sto let demografskega nazadovanja, 100 let neizpolnjenih obljub, vrnil pa se je optmizem in raste samozavest

Koroški Slovenci gledamo na spominske – besede jubilejne se izogibamo – proslave z mešanimi občutki. Na eni strani smo veseli, da smo ostali v Avstriji, na Koroškem, saj je Karantanija naša pradomovina, saj so se na Gosposvetskem polju ustoličevali koroški knezi, in to do leta 1414, v slovenščini. Ernest Železni, stari oče cesarja Maksimilijana, je bil zadnji. O tem pričajo poznejši papež Pij II. Enea Silvio Piccolomini (1405–1464), dalje Francoz Jean Bodin (1530–1596) v svoji kolosalni enciklopediji Les six livres de la République in mnogi drugi.

Vemo tudi, da je tretji predsednik Združenih držav Amerike, Thomas Jefferson, ko je bil veleposlanik v Parizu, imel v rokah Bodinovo knjigo in si je podčrtal odlomek o edinstvenem obredu ustoličevanja karantanskih knezov, ko kmetje na direktno demokratičen način izbirajo kneza. To vse v času, ko je pisal Deklaracijo o neodvisnosti.

Na vse to smo ponosni, na ustanovitev Mohorjeve družbe leta 1851, "ki je Slovence brati učila" (Prežihov Voranc), na Einspielerje, na Piskernikovo in druge velikane, predvsem na naše duhovnike. Človek se vedno poistoveti s tistim, k čemur je dal svoj prispevek.

Prispevali smo tudi k zmagi avstrijske strani. Verjetno je bilo na plebiscitu v coni A od skupnih 22.000 glasov za Avstrijo odločilnih kakih 10.000 do 12.000 slovenskih glasov. Za državo SHS je glasovalo 15.200 Korošcev (40 %). Če vzamemo primer občine Galicija, kjer je bilo za časa plebiscita 98 % Slovencev, je tam 71,5 % volivcev glasovalo za Avstrijo. V Slovenjem Plajberku pod Ljubeljem, kjer je bilo le 3,5 % nemško govorečih, je za Avstrijo glasovalo 20,5 % udeležencev. Svojo vlogo so odigrali močna deželna zavest, gospodarski in geografski vidiki. Moj dedi, ki se je izobraževal na znameniti cesarski žandamerijski šoli v Trstu, je glasoval za Avstrijo, babica, učiteljica Marija Einspieler, ki je pred 10. oktobrom 1920 pozdravila generala Maistra, pa za združitev vseh Slovencev v eni državi. Avstrija se je takrat med drugim imenovala "Deutsch - Österreich". Po plebiscitu je izgubila službo, kot mnogi mnogi drugi. Žandar Valentin pa jo je izgubil samo zato, ker jo je poročil. Oba sta pozneje dobila neko milostno pokojnino, živela sta pa od pridelkov male kmetije.

Torej, veseli smo prisotnosti v naši pradavni domovini, istočasno smo pa potrti zaradi katastrofalnega demografskega razvoja. Če je bilo leta 1900 na Koroškem še kakih 100.000 Slovencev, jih je danes samo še kakih 10.000. To pa ni posledica naravnega razvoja, ampak posledica konsekventne germanizacijske politike. Na eni strani je država izpolnjevala obljube iz državnih pogodb (St. Germain 1919, Avstrijska državna pogodba 1955) samo z veliko zamudo in samo deloma, na drugi strani so pa bile izredno aktivne domovini zveste organizacije, katerih edini cilj je bila asimilacija in germanizacija Slovencev. Ne smemo tudi pozabiti na besede deželnega glavarja Arthura Lemischa, ki je ne glede na širokogrudne obljube dežele iz septembra 1920 že v novembru govoril o tem, kako je treba zapeljane Slovence, ki so glasovali za SHS, v teku ene generacije vrniti v pravo koroštvo. Govoril je tudi o tem, da se je treba maščevati in znebiti vseh, ki motijo mir v deželi.

Sledilo je brutalno izseljevanje koroških Slovencev za časa nacizma, kar je narodno skupnost do precejšnje mere travmatiziralo. Vendar je imela najhujše posledice odločitev socialističnega deželnega glavarja Ferdinanda Wedeniga, ki je bil sicer sam deportiran v Dachau, da na južnem Koroškem leta 1958/1959 odpravi obvezni dvojezični pouk.

Od 13.000 učencev jih je za dvojezični pouk ostalo prijavljenih samo kakih 1.200 (na tej nizki osnovi danes prijave rastejo). Ko so Korošci videli, da slovenščina ni več obvezni predmet v osnovnih šolah, je kot posledica v letih od 1951 do 1961 padlo še število tistih, ki so navedli slovenščino kot materni jezik, in sicer od približno 42.000 na 22.000. Od tega udarca si verjetno ne bomo nikoli opomogli.

Istočasno pa je minister Ljudske stranke dr. Heinrich Drimmel leta 1957 ustanovil slovensko gimnazijo, ki je vnesla v manjšino radikalno novo življenje.

Zato želim končati svoj prispevek optimistično. Absolventi slovenske gimnazije so danes hrbtenica slovenske narodne skupnosti, najdemo jih od atomskega raziskovalnega centra v Ženevi (CERN) preko raznih ministrstev v šolstvu, kar je izrednega pomena, v zdravstvu, na pravnem in tudi na cerkvenem področju.

Na tem področju smo koroški Slovenci leta in leta zahtevali pomožnega škofa ali vsaj generalnega vikarja, vendar zaman. Sedaj pa imamo škofa, Jožeta Marketza. Veselje je nepopisno. Tudi novi direktor največjega gledališča na nemškem govornem področju, Burgtheatra, je Slovenec, Martin Kušej. Pisateljica Maja Haderlapova (Angel pozabe) pa je ob 100-letnici Republike Avstrije govorila v Dunajski operi pred samim avstrijskim političnim, gospodarskim in intelektualnim vrhom. Imamo celo vrsto izrednih likovnih ustvarjalcev, pesnikov in literatov. Ne nazadnje je Peter Handke nedavno dobil Nobelovo nagrado. Handke, ki je ponovno izjavil, da je bila njegova mati čista koroška Slovenka in ravnotako so bili Slovenci njeni predniki. Samo mimogrede: ti predniki so se leta 1920 odločili za SHS.

Številčno smo torej dramatično nazadovali, še nikoli pa ni bila samozavest na tako visoki ravni, še nikoli naša kulturna navzočnost ni bil tako vidna. Govorim o kvaliteti in o kvantiteti. Korona nas je malo zaustavila, vendar je presenetljivo in istočasno razveseljivo, kaj vsega zmore ta mala narodna skupnost na področju kulture. Smo mala kulturna velesila! In to je konec koncev za naše preživetje najbolj važno. Najbolj važno tudi zato, ker je to kulturno udejstvovanje brez tarnanja, široko odprto in usmerjeno v bodočnost.

 

Zdravko Inzko, MLADIKA 7-8 2020