Slika: 50. obletnica postavitve prvih dvojezičnih krajevnih napisov

50. obletnica postavitve prvih dvojezičnih krajevnih napisov

Danes, 20. septembra 2022, mineva 50 let od postavitve prvih dvojezičnih krajevnih napisov na južnem Koroškem. 17 let po podpisu državne pogodbe iz leta 1955 sta zvezni kancler Kreisky in deželni glavar Sima hvalevredno poskušala izpolniti državno pogodbo na področju krajevnih oznak.

S tem v zvezi se neutrudno ponavlja, da prebivalstvo na to ni bilo pripravljeno. Pri tem pa manjka dodatek, da bi bili ob dobri pripravi z veseljem pripravljeni sprejeti načrtovane dvojezične krajevne oznake. Vendar to ni verodostojno, saj je bilo že od leta 1955 znano, da je bila postavitev znakov neizogibna. Tudi po mnogih letih, ko je avstrijsko ustavno sodišče odredilo postavitev dvojezičnih krajevnih napisov, tega niso jemali resno, saj so namestili dodatne majhne tablice ali pa so table s krajevnimi imeni prestavili. 

Čas bi bil, da se deželnemu glavarju Hansu Simi zahvalimo, ker si je prizadeval izpolniti državno pogodbo, in da ga v tem kontekstu ne omenjamo več negativno. Kot je takrat dejal kancler Kreisky, državne pogodbe berejo tudi drugje, ne le v Avstriji, zato so jo poskušali izvajati.

Za narodno skupnost boleč kompromis je bil dosežen leta 2011, ko so domovini zveste organizacije potrdile minimalistično rešitev, narodni skupnosti pa je bilo danih več obljub. Na primer »novi Zakon o narodnih skupnostih«, ki je bil obljubljen »hitro«, a ga po enajstih letih še vedno ni. Tudi Slovenska glasbena šola še ni dosegla polnega števila učencev in profesorjev. Poleg tega obljubljeno »sistemsko financiranje« s strani zvezne vlade še vedno ni zagotovljeno.

Na srečo so se razmere izboljšale in kljub prepovedi odprtnostne klavzule so v nekaterih občinah na podlagi splošnega občinskega reda (AGO) prostovoljno postavili dodatne dvojezične krajevne oznake. Ta pristop prostovoljnosti bi bilo treba krepiti in nadaljevati, saj bi na ta način lahko ciljno usmerili in dosegli število 205 krajevnih imen. To bi bilo povračilo za uredbo iz leta 1972 in priznanje, da se s podiranjem krajevnih napisov nihče ne strinja več. Ingeborg Bachmann bi rekla, da so ti krajevni napisi za ljudi sprejemljivi, še več, mnogi prebivalci občine se strinjajo z vidno dvojezičnostjo. Nihče ni prikrajšan za nič, vendar bi narodna skupnost, ne glede na državno pogodbo, cenila takšno gesto kot znak, da je dobrodošla.