Memorandum iz leta 2011 že 15 let neizpolnjen

Narodna skupnost je bila prevarana

Narodni svet koroških Slovencev mora ponovno ugotoviti, da memorandum z dne 26. aprila 2011 po 15 letih še vedno ostaja neizpolnjen. Zato je razočaranje veliko.

Če bi narodnostna skupnost v letu sklenitve državne pogodbe, leta 1955, dobila še okoli 800 dvojezičnih krajevnih napisov in leta 2011 na podlagi 10-odstotne klavzule Ustavnega sodišča še vedno približno 370, jih je bilo na koncu le 164. Državni sekretar Josef Ostermayer in deželni glavar Gerhard Dörfler sta namreč z 17,5% uvedla novo krivično oviro. Medtem, ko to za dve zastopniški organizaciji koroških Slovencev ni bil problem, je tudi Narodni svet koroških Slovencev, težkega srca, konec koncev memorandum podpisal, saj sta Ostermayer in Dörfler dajala ogromne obljube. Danes lahko rečemo, da so narodnostno skupnost zavajali s praznimi in lažnimi obljubami. Državni sekretar je namreč pisno obljubil »novi zakon o narodnostnih skupnostih, in to hitro«, na katerega pa po 15 letih še vedno čakamo. Po drugi strani je deželni glavar Dörfler obljubil, da bo dežela prevzela Slovensko glasbeno šolo. Čeprav je bil po podpisu memoranduma na položaju še natanko dve leti, Dörfler ni storil prav ničesar. Šele deželni glavar Kaiser je prevzel glasbeno šolo, vendar je zaradi koalicijskih razlogov prevzel le polovico od 720 učencev in polovico od okoli 40 učiteljic in učiteljev, točno 16. Ostermayer je prav tako obljubil »sistemsko« financiranje Slovenske glasbene šole s strani »zveze in dežele«, kar pa prav tako ni držal. Država ne plačuje prispevkov. Pravno in moralno razočaranje.

Prav tako je bil udarec v obraz poznejša trditev Josefa Ostermayerja, objavljena v časopisu »Kleine Zeitung«, da je deželnemu glavarju Dörlerju že 12. decembra 2010 v dunajskem Musikvereinu, po božičnem koncertu zbora »Grenzlandchor Arnoldstein«, predal končni seznam dvojezičnih krajev. Torej dva meseca pred začetkom pogajanj februarja 2011. Kar je sledilo, ni bilo nič drugega kot navidezna pogajanja, vnaprej dogovorjena igra. Pogajanja so se v bistvu vršila v škodo manjšine in v zadovoljstvo »domovini zvestih« organizacij. Tako je Gerhard Dörfler ob koncu minimalističnih pogajanj nesramno predlagal, da se Slovenci odpovemo uradnemu jeziku v Dobrli vasi in v Škocjanu in je za to celo ponujal pol milijona Evrov!

Ozračje v deželi se je izboljšalo, ljudje se zbližujejo, slovenska kultura se obravnava kot darilo za Koroško. Še lepše pa bi bilo, če bi kot rezultat dobrega vzdušja prišlo tudi do proaktivnih zakonskih ukrepov. Zlasti do »novega zakona o narodnostnih skupnostih«, vendar resnično »hitro«. Tudi vprašanje deželnega jezika („nemščina“) bi bilo treba v tem vzdušju ponovno obravnavati.

Nekateri ukrepi se žal izvajajo le počasi ali pridejo prepozno. Obstaja tudi niz neizpolnjenih obljub, kot je bila tista v deželnem zboru Koroške pred plebiscitom septembra 1920 ali tista v zvezi z obveznim dvojezičnim poukom, ki je bil leta 1945 z veliko podporo uveden v deželnem zboru Koroške, a že leta 1958 ukinjen.

Prav tako na Koroškem, čeprav je to izrecno zapisano v državni pogodbi, ni več mogoče govoriti o dvojezičnem sodstvu, to je mrtvo, saj je zadnji dvojezični okrajni sodnik iz Pliberka, Železne Kaple in Borovelj pred kratkim odšel v pokoj.