Rudi Vouk: “Ne ogrožajte reforme!”

Predsednik Društva koroških slovenskih pravnikov Rudi Vouk naslavlja odprto pismo slovenskim političnim predstavnikom z besedami: „Ne ogrožajte reforme!“ 

Novi bodoči predsednik Deželnega sodišča v Celovcu je pred kratkim javno povedal, da si lahko predstavlja uvedbo dvojezičnosti pred Deželnim sodiščem v Celovcu in razširitev veljavnostnega območja dvojezičnega sodstva, hkrati je previdno stavil pod vprašaj gospodarskost in iz tega vidika bodočnost obstoječih treh malih dvojezičnih okrajnih sodišč. Tudi iz pravosodnega ministrstva prihajajo previdni pozitivni signali, da bi čez nekaj časa morda le bila možna reforma, kot je bila zasnovana že v času prejšnje vlade, vendar zaradi različnih strankarsko- in regionalnopolitično obarvanih odporov do nje ni prišlo.

Sedaj pa so zopet nekateri slovenski politični zastopniki – najbolj izstopata predsednik sosveta Sadovnik in deželnozborski poslanec Smrtnik, pa tudi nekateri drugi – zagnali vik in krik in govorili o „napadu na manjšinske pravice“, če bi prišlo do zaprtja obstoječih treh dvojezičnih sodišč.

Resno se je treba vprašati, ali ti zastopniki vedo, kaj delajo. Nihče od njih ni seznanjen s prakso, že sploh ne v zadnjih letih. Resnica je, da s takšnimi izjavami ogrožajo prvi večji dosežek pri uresničevanju člena 7 ADP po letih, ki se zdi dosegljiv, ki ga pa ne bo, če se bodo takšne nekvalificirane izjave nadaljevale. Potem bomo spet enkrat priča izgovorom, da si manjšina sama ni enotna in da zato žal ni možno ničesar storiti. Vsi, ki nočejo napredka pri uresničevanju manjšinskih pravic, se lahko mirno naslonijo nazaj in čakajo, kako sami znamo preprečiti vsak možen napredek.

Zato najprej k dejstvom:

 

1. Obstoječa dvojezična sodišča ne funkcionirajo:

1. Na vseh treh obstoječih dvojezičnih sodiščih je en (!) sam sodnik, ki zna slovensko. Ta bo konec aprila 2026 še v pokoj. Potem ne bo več nobenega. Od ostalega osebja – izvršitelji, skrbniki, uradniško osebje, pisarne itd., - ne zna slovensko nihče. Ti naši zastopniki se zavzemajo za dejansko „potemkinova dvojezična sodišča“, ki so dvojezična samo na papirju, za ohranitev le-teh pa so pripravljeni tvegati dejansko teritorialno in vsebinsko reformo. Bolj klavrno ne gre več.

• Pri obstoječih sodiščih že sedaj n.pr. izvršba, vložena v slovenščini, traja dva do tri mesece dlje, kot izvršba, vložena v nemščini. Seveda je nevarnost, da v vmesnem času nekdo prehiti tega upnika, ki zahteva postopek v slovenščini. Čisto navadni postopki o vlogah, ki so začete v slovenščini, trajajo dva do tri mesece dlje. Ker tako dolgo traja, se te pravice komaj kdo poslužuje. Reforma bi prinesla servisne službe za slovenščino pri dvojezičnih sodiščih, tako da bi bilo zagotovljeno, da glede trajanja ne bi bilo več bistvenih razlik med nemškimi in slovenskimi postopki. Pri obstoječih sodiščih zaradi njihove majhnosti takšnih servisnih služb zaradi z njimi povezanimi stroški nikakor ne bodo uvedli, to bodo storili samo, če bomo imeli opravka z večjimi dvojezičnimi sodišči. To pa pogojuje združitev sodišč.  

 

2. Ustni promet pred sodišči predstavlja, če gledamo vse postopke skupaj, morda 25% vsega dogajanja. Velika večina vseh postopkov in tudi v postopkih, kjer so razprave, večina celotnega postopka, se odvija v pisni obliki. Za te pisne postopke je bistvenega pomena, da se prevodi v obe smeri opravijo hitro in kvalitetno. To sedaj ni zagotovljeno. Argument, da bi bil otežkočen kontakt prebivalstva s sodiščem, že zaradi tega ne velja. Ta kontakt, v kolikor je zaželen, se da slej ko prej vzpostaviti v obliki uradnih ur.

 

3. Trenutno dvojezična sodišča pokrivajo 11 od 36 dvojezičnih občin, manj kot 1/3. Po količini postopkov, ki bi lahko potekali v slovenščini, pa pokrivajo morda 10 % vseh možnih postopkov, ker večina postopkov, ki bi lahko potekali v slovenščini, potekajo pred Deželnim sodiščem ali pred Okrajnimi sodišči v Celovcu, Beljaku in tudi Velikovcu, pač glede na sedež oz. bivališče strank. Tisti, ki ogrožajo reformo dvojezičnega sodstva z neodgovornim zagovarjanjem obstoječega stanja, ki ni nobena prava dvojezičnost, tako ogrožajo oz. onemogočajo za 90 % primerov, ki bi lahko potekali v slovenščini, da se to res lahko zgodi.

 

č.    Kot kaže, se nobeden od mlajših sodnikov ne bo potegoval na eno od obstoječih
dvojezičnih sodišč. Tako se nekateri borijo za dvojezična sodišča, na nekaterih bomo imeli nemške sodnike. Na ta sodišča se nihče ne poteguje tudi zaradi tega, ker bi bil na teh sodiščih edini sodnik, pristojen za vse zadeve, od kazenskih postopkov, do ločitev, od gospodarskega prava do skrbništev, od preživnin do stečajev. Tega v današnjem, vedno zahtevnejšem pravnem svetu nihče ne zmore v zanesljivi kvaliteti. Posledica so pritožbe, to pa škodi karieri. Razen tega nihče ne rad dela sam, brez možnosti vsakdanje strokovne izmenjave in strokovnega klepeta. Model takih malih sodišč nima bodočnosti. Samo mi, ker smo Slovenci, pa bi se naj zadovoljili s tem, kar je slabše?

 

2.            Temu stojijo nasproti bistvene prednosti reforme:

 

1. Če se uvede dvojezičnost tudi na Okrajnih sodiščih v Celovcu, Beljaku in Velikovcu, ter na Deželnem sodišču v Celovcu, brez odvisnosti od tega, kje ima kdo svoje bivališče ali svoj sedež, bi na področju sodstva člen 7 v teritorialnem oziru bil skoraj v celoti izpolnjen. Manjkali bi samo še občini Štefan in Šmohor.

 

2. Obljubljena ureditev servisnih centrov bi privedla do tega, da se končno in prvič v zgodovini druge republike zagotovi, da postopki v nemščini in slovenščini trajajo podoben čas in da so tolmači na razpolago takoj. Takšni servisni centri bi lahko mimogrede bili tudi vzor za občine, kjer se ja ubadamo s čisto podobnimi težavami, da imamo sicer pravico do uporabe slovenščine kot uradni jezik, ni pa uradnikov, ki bi obvladali slovenščino.

 

3. Bistveno bi lahko dvignili funkcionalnost slovenskega jezika. Če tarnamo, da se slovenščine kot uradni jezik naši ljudje ne poslužujejo zato, ker „uradniške“ slovenščine pač ne razumejo v zadostni meri, se lahko ta hiba odpravi samo tako, da začnemo uporabljati slovenščino pred uradi in pred sodišči. Če te možnosti pred Deželnim sodiščem in pred sodišči, kjer se odvija večina postopkov, nimamo, kje se naj naši ljudje to navadijo? Tisti, ki se zavzemajo za obstoj malih sodišč brez bodočnosti, preprečujejo tudi dvig funkcionalnosti slovenščine kot jezika na Koroškem.

 

č.    Z reformo bi nujno nastala dodatna dvojezična delovna mesta, tako za sodnike, kot tudi za
skrbnike in za tolmače oz. prevajalce. Če reforma uspe in lahko postane vzgled za upravno ravan, to velja tem bolj. Za marsikoga, ki bi sicer ostal na Dunaju ali v Gradcu, bi to bila možnost, se vrniti na Koroško. Tega ne bi smela biti vesela samo manjšina, temveč celotna Koroška, ki jo tare beg možganov.

 

Če enkrat trezno pretehtamo, brez lokalpatriotične nostalgije in brez nekih populističnih interesov, s poceni novico priti v medije, mora biti rezultat jasen. Zato pozivam vse odgovorne za koroško slovensko manjšinsko politiko, da se končno zavedajo svoje odgovornosti in nehajo z neodgovornim dajanjem potuhe tistim, ki pod krinko zavzemanja za neke regionalne interese dejansko želijo samo preprečiti napredek pri uresničevanju člena 7. Imamo priložnost, moramo pa tudi vedeti, kdo je odgovoren, če jo bomo zamudili.

 

 

mag. Rudi Vouk,

predsednik Društva koroških slovenskih pravnikov