10 let memoranduma
Ko je bil pred 10imi leti podpisan memorandum, s katerim je bil dosežen t.i. »kompromis« v vprašanju dvojezičnih krajevnih napisov, je bilo koroškim Slovencem obljubljeno, da bodo potem na prostovoljni osnovi na poti dialoga dosegli še mnogo več, kot bi lahko po pravni poti kadarkoli dosegli. Kaj od tega se je uresničilo?
Po eni strani je treba priznati, da so se v zadnjih letih dogodile stvari, ki bi se nam pred desetimi leti zdele nepredstavljive. Imamo škofa, ki je koroški Slovenec. Deželni glavar vedno spet spregovori tudi kako besedo v slovenščini. Imamo poslanko v Državnem zboru, imamo – na drugi listi – eno poslanko v Deželnem zboru, imeli smo poslanko v Evropskem parlamentu. Imamo Slovenca, ki je postal celovški podžupan, v celovškem občinskem odboru sedi še ena nadaljnja koroška Slovenka. Avtor, ki se ima sam za koroškega Slovenca, je prejel Nobelovo nagrado za literaturo, režiser, ki je koroški Slovenec, je direktor Burgtheatra. Sin ministrice čisto samoumevno obiskuje dvojezično otroško skupino na Dunaju, slovenski avtor, ki so ga prej še zavrnili, ker ne piše v nemščini, je prejel najvišje avstrijsko kulturno nagrado. Pri zadnjih občinskih volitvah so v nekaterih občinah vse stranke kot samoumevno tekmovale za slovenske glasove in delale volilno reklamo tudi v slovenščini. ORF je pri poročilih o teh občinskih volitvah vsako občino, kjer stoji vsaj ena dvojezična tabla, dosledno poimenoval v obeh jezikih. Neka koroška banka – in to ni bila Posojilnica – je na plakatih v obeh jezikih pozdravljala ustanovitev nove podružnice. Vse to so napredki, ki jih dejansko s pravnimi sredstvi nikdar ne bi bilo mogoče doseči in ki kažejo, da se je, vsaj pri večini ljudi, vzdušje v deželi temeljito spremenilo. Slovenščina ni več »schiach« in »skurna«, kot je veljalo še pred nekaj več kot desetimi leti. Da bi danes smeli plakatirati »Kärnten wird einsprachig“, kot je to že v tem tisočletju še počenjal Haider, je danes nepredstavljivo. Ali je torej res bil potreben boleč kompromis, da so ljudje prenehali razmišljati načelarsko, da se je nekaj premaknilo v glavah in je potem vse to postalo mogoče?
Lepa teorija, ampak mislim, da ni resnična. Resnica je, po mojem mnenju, da je večina Korošic in Korošcev že zdavnaj bila pripravljena za dejansko sožitje. Pripravljeni bi bili tudi še za dosti več, če bi jim nekdo na poti k dejanski dvojezičnosti južnega dela dežele Koroške nekoliko pomagal. Kar pa se je namesto tega dogajalo je, da je manjšina nepoučljivih politikov desetletja dolgo zavirala vsak napredek – in ga zavira še danes.
Ravno to se je videlo tudi v kompromisu iz leta 2011. Velika večina Korošcev zagotovo ne bi imela nobenih problemov s tem, če bi postavili vsaj tiste dvojezične napise, ki bi jih morali po razsodbi Ustavnega sodišča postaviti. Velika večina Korošcev ne bi imela nobenega problema s tem, če bi lahko Slovenci uporabljali slovenščino kot uradni jezik tudi v Celovcu, v Galiciji, v Velikovcu ali v Šmohorju. Velika večina končno tudi ne bi imela nobenega problema s tem, če bi se njihovi otroci v otroškem vrtcu in v šoli mimogrede naučili tudi slovenščine.
Kar nas slej ko prej ovira, je strahopetnost politike. V desetih letih od kompromisa naprej so postavili pičlih 5 dodatnih dvojezičnih tabel – 4 v Pliberku, eno v Žitari vasi, tisto v Žitari vasi po mučni proceduri in zasledovanju aktivista celo pred sodiščem, ki si kot edini lahko šteje v zaslugo, da ta tabla danes stoji. Na področju uradnega jezika je kompromis prinesel velikanske korake nazaj, na prostovoljni ravni pa se na tem področju doslej ni zgodilo čisto nič. Nasprotno, še vedno se dogaja – od javnosti neopaženo – da dobijo tisti, ki se želijo posluževati slovenščine, neumne odgovore v stilu »Sie kennan jo wohl Deitsch a«.
Dejanski napredek se bo zgodil šele, ko bo začela večina protestirati proti tej brezbrižnosti politike. Iniciativa SKUP je posredovala novoizvoljenim županom zahtevo, da naj postavijo dvojezične table povsod tam, kjer so bile predvidene že leta 1972, da se po 50-ih letih popravi krivica iz Ortstafelsturma in povsod tam, kjer je delež slovenskega prebivalstva enak ali celo višji, kot v Selah v Žitari vasi. Odgovorov do zdaj ni bilo. Pisanje je Iniciativa SKUP poslala tudi slovenskim občinskim odbornikom, v kolikor so bili dostopni. V zvezi s tem je več kot samo sramotno, da tajništvo Enotne liste ni bilo pripravljeno dati na razpolago niti elektronskih naslovov občinskih odbornikov, češ da gre za tajnost podatkov – halo? Ali želijo občinski odborniki komunicirati s svojimi volivci ali tajništvo Enotne liste misli, da so občinski odborniki izvoljeni za to, da se jih skriva?
Imamo pozitivno vzdušje na Koroškem, nimamo pa zagnanosti, da bi karkoli lahko dosegli. Sam od sebe se še čevelj ne obuje, če hočemo, da bomo dosegli kaj več, bomo morali sami postati aktivni. To velja za organizacije, to velja pa tudi za društva in to velja tudi za posameznike. Trenutna zakonodaja je vse drugo kot manjšini prijazna. Toda občine bi imele možnost, same skleniti dvojezične napise, kjerkoli bi naj to bilo. Občine imajo tudi same možnost skleniti, da bodo dopuščale slovenščino kot uradni jezik. Samo, če tega nihče ne bo zahteval, občinski odbori in župani tega seveda ne bodo storili. Torej, po desetih letih je čas, da končno postanemo aktivni.
Mag. Rudi Vouk