Človekove pravice ali “Kako pa kaj na Koroškem?”

Danes pred sedemdesetimi leti je bila v Parizu sprejeta Splošna deklaracija o človekovih pravicah. Od takrat naprej 10. decembra vsakega leta obeležujemo Svetovni dan človekovih pravic. Tudi manjšinske pravice so človekove pravice in s tem tudi 7. člen Avstrijske državne pogodbe.

Vsi organi družbe in posamezniki naj bi razvijali spoštovanje teh pravic in svoboščin ter zagotovili njihovo splošno priznanje in spoštovanje. Nujno je potrebno, tako piše v spremnem besedilu k deklaraciji, da se človekove pravice zavarujejo z močjo prava, da človek ne bi bil prisiljen zatekati se v skrajni sili k uporu.

Kako pa kaj na Koroškem?

Na Koroškem ure gredo drugače. Leta 2011 je moč prava doživela hujši udarec, z ustavnim določilom smo doživeli oslabitev pravnega položaja manjšine. Naj se pomudim tokrat pri slovenski tiskani besedi na Koroškem, o kateri je predaval zgodovinar Teodor Domej pred nedavnim na celovški univerzi, in s tem povezano, pri uradnem jeziku. Namreč se je na primer poslabšala tudi pravica do uporabe slovenščine kot uradnega jezika pred sodišči in upravnimi enotami na dvojezičnem ozemlju Koroške.

Svojčas, vse od leta 1749 dalje in verjetno že tudi prej, tako Domej, so na Koroškem prevajali vse uredbe in zakone in jih objavljali v obeh deželnih jezikih. Deželni zakonik in vladni list za Koroško vojvodino sta od leta 1850 naprej izhajala v slovenščini in nemščini. To tudi brez Splošne deklaracije o človekovih pravicah, ki je bila sprejeta po drugi svetovni vojni. No, kajpada napredek za svet. In za Koroško?

Deset let pozneje, leta 1958, se je na Koroškem odvijala zloglasna kampanja proti obveznemu dvojezičnemu pouku, ki se je končala z ukinitvijo tega pouka. Nekaj desetletij pozneje, leta 2001, človekove pravice so bile v veljavi že dobrih 50 let, je bila sprejeta prva tako imenovana »razsodba o krajevnih tablah«. Ob primeru kraja Škocjan/St. Kanzian je razsodilo Ustavno sodišče, da morajo kraji z več kakor 10 % slovenskega prebivalstva imeti dvojezične topografske napise. Med koroškimi Slovenci je vladalo veselje in prepričanje, da se bo pravo vendarle razvilo naprej. Razsodbe, bilo jih je več, pa so se uresničile šele 10 let pozneje v popolnoma oslabljeni obliki (164 namesto 800 krajev je dobilo uradno pravico do slovenskega imena poleg nemškega). Avstrijske zakonodajne oblasti so manjšinsko pravo poleg tega oslabile s tem, da so ta ukrep ustavnopravno zavarovale na način, da narodna skupnost nadaljnjih možnosti za pritožbo nima več. Pa ne le to, primer so izkoristile še za poslabšanje pravnega stanja na področju slovenščine kot uradnega jezika.

Za državljane je danes vedno težje, uporabljati slovenščino kot uradni jezik in zaradi težav v praksi take zahteve večinoma izostanejo. O razvijanju človekovih pravic, o čemer govori Splošna deklaracija o človekovih pravicah, na južnem Koroškem v tem pogledu ne more biti govora. Prav nasprotno smo priča poslabšanju pravnega položaja in moči prava.

Organizacije in ljudje, ki na to opozarjajo in se zavzemajo za pravično participacijo koroških Slovencev in njihovega jezika na Koroškem, ki svoj trud in srce vlagajo v projekte ohranjevanja slovenskega jezika na Koroškem, ki svojo kulturo in svoj jezik živijo in ga z veseljem razvijajo, ostajajo slejkoprej pomembni.

Mag.ª Sonja Kert-Wakounig, 10.12.2018