Deetnizacija narodnostne politike

Vse bolj moderno postaja, da ljudje prav radi uporabljajo tujke. Čim manj so jim znane, tem rajši jih dajejo v svet. Postajajo prav smešni, komični. Za nekatere je javno življenje, politika tudi, komedija, ki se včasih sprevrže, prelije v tragikomedijo. Prav smili se mi beseda dialog, saj mora pretrpeti mrcvarjenj toliko, da se čudim, kako da se ni še oglasilo kako društvo v zaščito tej lepi besedi. Starogrška beseda διάλογος (diálogos) pomeni po naše, po slovensko nič več in nič manj kakor pogovor.

Zelo močno se širi raba starogrške besede ἔθνος (éthnos) in njenih izpeljank. Pomeni narod, pleme, rod. Njena latinska ustreznica je natio. Mnogi jo, ne vem zakaj, zamenjujejo z ἔθος (éthos; navada, šega, običaj) ali z ἦθος (êthos; navada, značaj). Blebetajo nekam o etičnem ter etničnem in so prepričani, da bojo s tako besedno ploho prelili ljudi s svojo vsemodrostjo ter s svojim vseznanjem.

Pomembni del koroških Slovencev in Slovenk (NSKS) se že desetletja dolgo prizadeva za ustanovitev skupnega narodnega zastopstva. To so zagovarjali vsi dosedanji predsedniki Narodnega sveta koroških Slovencev. Predsednika  Skupnosti koroških Slovencev in Slovenk (SKS)  in  Zveze slovenskih organizacij na Koroškem (ZSO), Bernard Sadovnik pa Manuel Jug, v izjavi ob 44-letnici Zakona o narodnih skupnostih (Volksgruppengesetz 1976) nadvse ostro nasprotujeta ustanovitvi skupnega zastopstva; imenujeta ga etnično zbornico, nazadnjaški cilj, ki bi z uresničitvijo privedel k ustanovitvi paralelne družbe. Terjata novo definicijo pojma narodna skupnost. Na kraju pa pride na vrsto obvezni dialog med večino ter manjšino. Kakor da bi ga bila zagrabila v zakup. Odklanjata simbolične diskusije o zastopstvenem vprašanju narodne skupnosti.

Jaz razberem iz te izjave zahtevo po deetnizaciji manjšinske politike in nazadnje slovenske narodne skupnosti. Deetnizacija pomeni po naše raznaroditev. Izbris vsega narodnega. Naj bi bili le še kaka grupacija brez izražanja lastne volje, ne le politične. Ta zahteva nasprotuje tudi samostojnemu političnemu nastopanju na občinski ravni.

Tu sta že zelo blizu nazorom Edvarda Kardelja (1910-1979), vodilnega jugoslovanskega  pa slovenskega komunističnega teoretika ter tudi praktika, ki je odklanjal sleherno narodno zavest, vsako poudarjanje narodnega kot nacionalizem. Tega pa je treba zatreti. Po tej pogubni poti dosledno topotajo slovenski komunisti v preteklost, ko so še imeli celotno oblast. Seveda nikoli ni bila demokratično potrjena. Časi se hvala Bogu spreminjajo, naj nam je ljubo ali ne.

Jasen in viden primer žilave slovenske samoobrambe je postavil nekdanji šolski ravnatelj Franc Kukovica iz Sel pri Žitari vasi. S svojo neutrudnostjo, s svojo, če hočete, trmo – trma je lahko nekaj izredno pozitivnega – je dosegel, da je žitrajski občinski svet na predlog župana Jakoba Straussa (SPÖ), ki je bil leta z vsemi zvijačnostmi ter drugimi sredstvi skušal preprečiti dvojezični napis, izglasoval uradni dvojezični napis Sielach/Sele. V teh skoraj desetih letih je Kukovica moral pretrpeti pravi križev pot. Ko so ga napadali, tudi izredno nesramno, lažnivo napadali, nasprotniki iz večinskega naroda, je sicer hudo bolelo, a je bilo v neki meri vsaj pričakovati. Ko pa so iz slovenskih (!), celo višjih vrst začeli padati podli in zlagani napadi, da Kukovica kuha nemir, polom pravimo okoli Žitare vasi, da neti etnično sovraštvo ter razprtije, ni več bilo ne prijetno, nikakor ne zabavno. Ni pa predvsem etično. Celo desetletje so padale po Kukovici, od 2011 do 2020. Kaj vse je bilo, ve koj Kukovica sam. Moral je na zagovore na policijo, na sodišče v Železni Kapli, kazni so mu nabijali, na kraju je le sledila oprostilna sodba. Sledil pa je tudi sklep žitrajskega občinskega sveta.

Kukovico sta podpirala NSKS in odvetnik Rudi Vouk. Nikomur ni treba biti zavistnemu ne Kukovici ne Rudiju Vouku. Vsakemu so bila pa so še odprta vrata, da skuša iti po tej poti. Morda bo zdaj laže. 100 let je od plebiscita. V Šentjakobu v Rožu so na predlog slovenske občinske frakcije sklenili, da dobi vseh 22 vasi ter naselij dvojezične napise. Res lep uspeh, vsa pohvala osebam, ki so se do kraja trudile po pameti in z vsemi razpoložljivimi močmi za ta dokaz ter prikaz dvojezičnosti v javnosti. Marsikaj še manjka. Začetek je storjen.

Iskrena zahvala mladim, ki so s svojimi nastopi tudi zbudili vest, ki so opozorili na številne stvari, ki čakajo uresničitve v enakopravnost našega slovenskega življa na Koroškem.

Pogum velja!

Jože Wakounig