»Denkmol«

Ob plebiscitnih proslavah je bilo slišati mnogo lepih besed, nekaj tudi prepotrebnih. Predvsem opravičilo Zveznega predsednika bo velika opora zagovornikom pravne države. Poleg povišane denarne podpore (končno) so nujni tudi koraki na pravnem področju glede enakopravnosti slovenščine v šolstvu, pri vzgoji, popoldanski oskrbi, pri medijih, oskrbe in nege starejših, v gospodarskem življenju itd. Predvsem pa nujno rabimo javnopravno zastopstvo, ki bi omogočilo efektivno in moderno zastopanje naših interesov in avtonomno, demokratično upravo naših resurs. Tudi za čas ko ljubezen usahne ali celo čisto ugasne, je največkrat potrebno pravo in dobro zastopstvo za varovanje interesov tako ženina kot tudi neveste, da uporabim prispodobo iz ust nedavno žarečega snubalca na nedavni proslavi plebiscita.

Da pa je na Koroškem še precej dolga pot do partnerskega sožitja je med drugim nazorno pokazala tudi umetniška inštalacija »Hranca/Grenz« Slovenskega prosvetnega društva Rož. Širši rdeč trak, ki se vleče preko dveh centralnih vaseh občine Šentjakob v Rožu, tudi preko streh nekaterih hiš in stavb in bi naj spodbujal k razmisleku o raznih mejah, je dvignil precej dotlej prekritega prahu. Širili so se razne govorice in podtikavanja tako znotraj občine kakor tudi zunaj nje. Znani lastniki stavb niso več hoteli pripustiti namestitev traku in so odtegnili dano dovoljenje. Nekatere vplivnejše osebe, med njimi potomci nekdanjih lokalnih nacističnih veljakov, so podvzeli vse, da bi onemogočili akcijo, ki je v neobremenjenem delu Avstrije in preko meja požela mnogo zanimanja in priznanja.

Meja ločuje! Eden takih mejnikov stoji v Šentjakobu. »Denkmol«, kot ga imenujemo domačini*ke . Mogočni spomenik na gričku sredi vasi, v arhitektonskem stilu nacistične megalomanije naj spominja na mejni spor na južnem Koroškem po prvi svetovni vojni. »Abwehrkämpferdenkmal« ga imenujejo. Na njim med drugim piše: »Für ein deutsches Kärnten starben«. Za pripravo in postavitev so poskrbeli takrat še ilegalni nacionalsocialisti. Odprtje leta 1937 so opazovalci opisali, kot največjo javno manifestacijo ilegalnih nacistov na Koroškem pred »anšlusom«. Vedno spet je služil kot kulisa protislovenskih izgredov. Še danes se mu tudi predstavniki občine klanjajo ob polaganju vencev v oktobrskem mraku. Včasih si ga ogledujejo tudi skupinice obiskovalcev naših krajev, tudi mlajši. Brez potrebne razlage, za ozadja verjetno niti ne vedo. Ta spomenik nas razdvaja. V smislu sožitja je nujno potrebna odstranitev ali omilitev te v oči bodeče pošasti zapostavljanja.

Imamo precej primerov raznih načinov ravnanja s preživelimi spomeniki, ne samo Stalinovih ali Sadam Husejinovih.

Na Dunaju so ob koncu monarhije izdelali spomenik nekdanjemu krščansko-socialnemu županu (1897-1910) Karlu Luegerju, strastnemu populistu in antisemitu. Poznavalci stroke pravijo, da je eden od važnejših duševnih očetov mlajšega Hitlerja. Že desetletja razni kritiki zahtevajo odstranitev ali preoblikovanje precej razkošnega spomenika ob znamenitem dunajskem Ringu. Pred dobrimi desetimi leti je celo Univerza za uporabno umetnost na Dunaju razpisala natečaj za preoblikovanje spomenika v pomnik proti antisemitizmu in rasizmu. Prispelo je 150 predlogov. Zaenkrat brez posledic. Morda bo povzročil premik nedavni nočni pripis. Z rumeno barvo je neznana oseba na spomenik v nemščini z velikimi črkami pripisala «sramota«. Medtem je znani umetnik dodano besedo na spomeniku izoblikoval in jo pozlatil. Prijetno zgleda in mogočni spomenik temnemu človeku postavi v pravo luč.

V Belgiji so v zadnjih letih vedno spet premazali spomenike kralju Leopoldu II (vladal 1865 do 1905), ki je povzročitelj miljonskih žrtev med centralnoafriškimi kongolezi za časa kolonializma. Več njegovih kipov so medtem premestili v depo raznih muzejev. V ZDA pospravljajo množični protesti znamenja in spomenike konfederiranih voditeljev, ki so se borili v ameriški državljanski vojni tudi za ohranitev suženjstva. Še bi lahko našteval.

V Miklavčevem v občini Žitara vas je KHD pred kratkim postavil, kot že v letih poprej prevečkrat, nov mejnik, ki nas razdvaja. Spomenik v poznanem stilu sicer nosi samo nemški naslov »skupna domovina« posvečen pa je, tako veliki napis, Hansu Steinacherju, ki se je po lastnih izjavah boril za priključitev k nemškemu rajhu. Že za časa weimarske Nemčije se je poklicno udejstvoval s krepitvjo nemštva izven rajha. Zelo verjetno so preko njegove pisalne mize šli razni načrti za sistemsko germanizacijo južne Koroške – nakupi kmetij, gradnja šol, izdaja kreditov, namestitev nemškonacionalnih učiteljev na južnem Koroškem itd. Eden vplivnejših ilegalnih nacistov in v tretjem rajhu visoki nacistični funkcionar. Le malo je manjkalo, pa bi bil po vojni naš deželni glavar. Mogočen in, s somišljeniki v praktično vseh strankah, efektiven zatiralec tudi povojnega slovenstva na Koroškem.

Sličnih spomenikov, navidezno namenjenih mejnim bojem, ki pa dejansko poveličujejo nekdanje nacionalsocialistične veljake prve ure je na Koroškem še več. V predmestju Beljaka se spominjajo ob dravski kolesarski poti (tudi) Oskarja Krausa, vojnega NS-župana Beljaka. Partizan*ke pa sredi Celovca pred stolnico sramotijo in jih prikazujejo le kot storilce.

Tudi spomenik, ki so ga s (seveda) samo nemškim napisom poimenovali za »kraj koroške enotnosti« ni spomenik, ki povezuje. Na njem ni slovenske besede. Nasprotno govor je zaničljivo le o vindišarjih in slovanih. Ali je s pojmom enotnost mišljena skupnost zloglasnih organizacij: »Abwehrkämpferbund“, „Heimatdienst“ in „Ulrichsberggemeinschaft“, ki so nosilci tamkajšnjih napisov? Skupnost nemškonacionalnih častilcev wermachta in ss-kameradov. Skupnost, ki je zelo uspešna pri utišanju slovenščine na Koroškem.

Poleg vika in krika ob premazanju dveh v temačno preteklost obrnjenih spomenikov je nujno potrebna razprava o bodočem ravnanju s temi mejniki, ki nas razdvajajo. Takšni in podobni spomeniki so dnevni hujskači proti sožitju na Koroškem. Po mojem jih je treba odstraniti ali spremeniti.

Hubert Mikel