Desničarski ekstremizem in njegova zakoreninjenost v strankah

V zadnjem času smo bili soočeni z naraščajočim pojavom desnega ekstremizma  in njegovimi povezavami v vladne stranke in še kam. Z začudenjem smo že decembra 2017 doživeli, kako se je kancler Kurz v najkrajšem času dogovoril s Svobodnjaki in z njimi sklenil  koalicijsko pogodbo. Še bolj zaskrbljujoče pa je, kako naivno je tem Svobodnjakom prepustil v tej vladi tako odločilna mesta kot ministerstvi za notranje zadeve in obrambo. Ministerstvi torej, ki bi morali skrbeti za to, da se nove pojave nacizma, narodne in rasne nestrpnosti zatre ali pa se vsaj prepreči množično širjenje takih skupin ali gibanj.

Namesto, da bi se ti vladni krogi učinkovito spoprijeli s takimi pojavi, se iz dneva v dan kažejo nove povezave vladnih strank samih v prav te strukture. Na pol resno izrečena opravičila FPÖ/jevcev, da so to pač stvari, ki so se dogajale pred davnimi časi, v mladostni zagnanosti, ko še niso mogli razsoditi med dobrim in zlom, pa vendarle kažejo, v kakšnem političnem biotopu so posamezniki doraščali, kakšne igrače so uporabljali, njihovi mentorji pa so nemara v kar nekaj primerih podobno »izobrazbo« uživali še pri Hitlerjugend, Bund Deutscher Mädchen, Reichsarbeitsdienst in še kje.

Bilo bi pa vendarle enooko, če bi ves ta razvoj podtaknili eni sami ali pa dvema strankama. Socialni demokrati, ki so sedaj najbolj glasni, so obenem tudi najbolj pozabljivi. Vemo, da je ta SPÖ po vojni potrebovala 40 let, da je svojo stranko spet preimenovala v »Socialno demokratsko«. Pred tem se je imenovala »Sozialistische Partei Österreichs«. Tej demokratični prenovi so se pred tem najbolj upirali bivši nacisti, katerim so na Koroškem zaradi pomanjkanja lastnih kadrov na stežaj odprli vrata na partijskem kongresu koroške SPÖ leta 1954. Takratni partijski sekretar Hans Sima, poznejši deželni glavar, je to zahteval z utemeljitvijo, da na Koroškem ni mogoče doseči ali obdržati solidne večine brez »obremenjenih«. Kakšno politiko so ti socialisti, oprani nacističnega madeža, vodili v nesumljivi SPÖ, smo koroški Slovenci občutili na lastni koži, predvsem v gonji proti obveznemu dvojezičnemu šolstvu in ukinitvi le-tega pred šestdesetimi leti. Nas kmete pa je pokojni Bruno Kreisky vigredi 1970 na predlog Hansa Sime za mesec dni celo »osrečil« z ministrom za kmetijstvo in gozdarstvo Hansom Öllingerjem, bivšim pripadnikom SS. Rajni deželni glavar Wagner je z bahanjem, da je bil »hochgradiger Hitlerjunge«, dobil največjo kdajkoli doseženo podporo za koroško SPÖ.

Kolikšen je bil delež omenjenih privržencev SPÖ, se je pokazalo v času vzpona bivšega  deželnega glavarja Haiderja, ki je te volivce množično potegnil na svojo stran. Tudi ti so bili  poprej zaradi velikih prednosti pri zasedbi javnih službenih mest in možnosti pridobivanja raznih priboljškov, močno zasidrani v SPÖ.

Vse to nekaterih koroških Slovencev ni motilo in so množično hiteli in še hitijo pod okrilje SPÖ, ki do danes ni našla moči, da bi se od znotraj očistila te navlake. Tudi v nedeljski stalnici »Dober dan Koroška« nam ekipa ORFa vedno znova proti vsem pravilom objektivnosti ponuja strankarske prispevke SPÖ, kot da ne bi imela (za pičlih 30 minut tedensko!) dovolj slovenskih prispevkov brez strankarskega priveska. Podobno je pri poročilih slovenskega radia in pri tedniku »Novice« kjer se razkošno odmerja čas in prostor skrajno levemu zornemu kotu glede na dogodke na libuški Gmajni.

Taki prispevki, brez globljega in objektivnega prikaza dogodkov maja 1945 v Libučah, po nobenih kriterijih ne izpolnjujejo niti minimalnih zahtev odgovornega in objektivnega novinarstva in tako botrujejo zamenjavi žrtev s storilci.   

Toni Olip, 15.04.2019