Družba, quo vadis?

Ko se spomnim svojih otroških let na vasi, to je v Slovenjem Plajberku, potem je bilo  samoumevno, da smo otroci pozdravili vsakogar, ki smo ga srečali, ta pa je seveda prav tako samoumevno odzdravil. Danes opažam, da to ni več samoumevno, prav tako je tistih kratkih in sprotnih pomenkov na poti ali pa s sosedom vse manj.

Če primerjam čas današnjega materialnega, tehničnega oz. medijskega udobja s tistim svoje mladosti, potem smo, če stvar gledamo zgolj iz današnjega vidika, živeli zelo skromno. Nobenega hendija, da o računalniku in drugih elektronskih čudesih, o facebooku, instagramu, whatsappu in omrežjih sploh ne govorim. Če pa pomislim, da smo se otroci vedeli in znali igrati s tem, kar smo imeli na razpolago oz. nam je nudila narava in smo se počutili dobro, smo bili razposajeni, potem le nismo bili tako revni in izven časa in starokopitni, kot se to danes morda komu zdi. Naučili pa smo se, kako je treba medseboj shajati.

Pred kratkim mi je znanec, ki kar redno koristi javna prevozna sredstva kot vlak in bus, pravil, kako je v nabito polnem vlaku bilo vse tiho. Ko se je ozrl naokoli, je videl, da so vsi zijali v nekaj, čemur pravimo „pametni telefon“ po domače „hendi“ ali „smartfon“. S sosedo ali s soseedom poleg sebe se skoraj nihče ni pogovarjal iz oči v oči, ampak kvečjemu preko tega tehničnega pripomočka.

Mislim, da se nam je že vsem zgodilo, da je izpadel hendi, računalnik ali omrežje in smo se zavedali, kako nerodno je to, oz. smo naenkrat spoznali, kako smo že odvisni od te tehnologije. Da smo si na jasnem: ta tehnologija je zelo dragocena, brez nje si današnjega sveta domala ne moremo predstavljati. A važno je, da ne postanemo takorekoč njeni sužnji, da svojega vsakdana ne usmerjamo in načrtujemo zgolj po njej. Vem pa, da to ni tako enostavno, kajti sama se rada in izdatno poslužujem hendija in nisem ravno zgled posta in vzdržljivosti od njega. Roko na srce, koliko časa pa zapravljamo po nepotrebnem za vsebine, ki te pozornosti sploh niso vredne? Te vsebine so dostikrat zelo sovražne in lažne in uporabnike zavajajo k nasilnim komentarjem in izjavam. Izbris takih in podobnih izjav, ki so psihološko in manipulativno zelo dobro narejene, običajno traja nekaj časa, medtem pa so za sabo že pustile svoje sledove. Pot od verbalnega do dejanskega nasilja je lahko zelo kratka.

Ta nespoštljiv in surov odnos v omrežju do drugega se vse bolj opaža tudi v neposrednih medčloveških odnosih, se zrcali v družbi. Zelo dober primer za to je usoda ljudi na robu naše družbe, na primer azilanti, brezposelni, družine z več otroki, a majhnim dohodkom, socialne delavke in negovalke starejših in onemoglih iz vzhodnih eujevskih držav, katerim krajšajo otroške doklade. Neodgovorno in nesprejemljivo je, da si ta naša vlada prav na račun teh ljudi skuša nabirati politične točke, čeprav naši družbi gre tako dobro kot še nikdar.

Živimo v eni od najbogatejših držav na svetu. Ta država naj ne bo bogata le po materialni plati, ampak tudi po srčni kulturi, kar pomeni, da smo kot posameznik in kot del civilne družbe pozorni do bližnjega. Temu pravimo tudi socialna kompetenca, ki je povezana z osebno odgovornostjo in zrelostjo. Tega mojim otrokom „pametni hendi„ ne bo znal in zmogel posredovati, zlahka pa to zmorejo dobri zgledi v družini in v družbi.

Dipl. inž Marinka Mader-Tschertou, 01.04.2019