Slika: Frajdis for fjučar

Frajdis for fjučar

»Kako, kaj? Kaj naj to pomeni?« bo marsikdo pobaral, ko bo prebral to spakedranščino. Pa ni. Je nekak slušni zapis angleškega »Fridays for future«, petki za prihodnost po domačem, po našem, po slovensko. Saj smo Slovenci, govorimo slovensko, ne razumem, zakaj bi moralo biti že vse angleško, da bi ljudje razumeli. Ko bi mi bila materinščina angleščina, bi mi bilo krepko sitno, žaljivo nerodno, ko bi moral čuti ter poslušati, kako kruto ljudje krivenčijo pa pačijo moj jezik. Zato ostanimo koj pri svoji čez vse ljubi in blagozveneči slovenščini.

 

Zavzemanje za naravo ter za zdravo podnebje je vse pohvale vredno. Tisti, ki so skozi vsa leta kmetovali pa gospodarili sonaravno, so še pred nedavnimi leti bili predmet posmehov. Veljali so za butaste nazadnjake. Tisti so nekaj šteli, ki so kurjavo od lesa prestavili na olje. Manj je bilo dela. Drva so pa v lesu gnila. To je takrat veljalo za napredno. Taka je bila moda.

 

Čez čas se je začelo svitati. Poročila o škodi, ki ga naši življenjski običaji povzročajo naravi, so zburila možgane. V naši glavah se je začelo sukati malo drugače. Zadnja leta z očitnimi ter hudimi podnebnimi spremembami so povzročila počasi pa vse nagleje drugo gledanje.

 

Mlada Švedinja Greta Thunberg, rojena začetek leta 2003, je prvič 20.8.2018 stavkala za podnebje, namesto da bi bila šla k pouku. Tri tedne je sedela med poukom pred parlamentom z lepakom »Skolstrejk för klimatet« (šolska stavka za podnebje). Gibanje je postopoma zajelo druge kraje. Dobilo je glasno ter spretno publiciteto. Ta podpora je pripomogla, ob porastu zavesti za okolje, da je gibanje postalo skorajda globalno. Tudi v Avstriji so se začele petkove šolske stavke. Lepo in prav, bo marsikdo porekel.

 

Greta Thunberg se je odpeljala v Ameriko, kjer je spregovorila pred generalnim (= občnim) zborom Organizacije združenih narodov. Glasno, jasno, trdo, tudi grdo je zabrusila mogočnim v obraz, da so oni krivi za vse hudo, kar se godi v naravi. Z mogočno jadrnico je odplula čez Atlantik v novi svet (14.-18.8.2019). Da stvar nikakor ne bi bila ostala prikrita svetu, je imela okoli sebe kar nekaj spremstva. Reklo se je, da je plula nevtralno do okolja, da ni povzročala nič ogljikovega dvokisa, da tudi morje ni nič trpelo zaradi kakršnih koli škodljivih odpadkov. Tako se je reklo. In svet je vse to verjel. Spregovorila je Greta Thunberg! Imela je nastop pred celim svetom. V Evropo se je vrnila z letalom...

 

Letalski promet, pravijo, povzroča velikansko onesnaženje zraka. Po mnenju nekih zagretežev in pa tudi zagreteženk bi moralo biti sram vsakega, vsako, ki potuje z letalom. Je sokriv/a zastrupitve našega zraka. Bistveno soprispeva k spreminjanju podnebja. Spreminjanje podnebja je treba ustaviti! Če ne bo uspelo, nas bo konec. Grozi nam podnebna katastrofa.

 

Ko se ne bi bila začela pred kakimi 15.000 leti (ponekod prej, drugod pozneje) velikanska podnebna katastrofa, otoplitev podnebja, ki je potem povzročila konec zadnje velike ledene dobe, nas vseh skupaj ne bi bilo tukaj. Podnebje se nenehno spreminja, tudi nagib zemeljske osi se spreminja. Njega davnih dni je bil severni tečaj na Havajih. Pred 1000 (tisoč) leti je bilo topleje kakor danes. V 15. stoletju se je začelo hladiti, sledila je mala ledena doba (17. do 19. stol.). Zdaj se pa spet grejemo. Seveda je človek z uporabo fosilnih goriv (premog, pozneje olje), z industrializacijo pa z drugimi posegi vtaknil svoje roke v občutljivo kolesje naravnega spreminjanja podnebja. Poslušajmo malo sporočila naših povesti, našega davnega ustnega izročila. Ni koj izmišljeno. Povsod tiči vsaj kanček resnice (suše, moče, mrazi, vročine, roji kobilic). Takrat so v tem videli predvsem šibo božjo. Nekateri so pri spremembah pridobivali, drugi izgubljali. Zdaj se ogreva, se bo pa spet hladilo. Nove ledene dobe mi ne bomo doživeli. Bo pa prišla. Med prvimi žrtvami bo dežela, odkoder prihaja dekle Greta Thunberg.

Greta Thunberg je otrok premožnih staršev (mama operna pevka, oče igralec). Na žalost je zdravstveno prizadeta (Aspergerjev sindrom, neke vrste avtizem). Ko sem gledal na televiziji (s svojimi sevanji ni nevtralna do okolja!) to dekle, s kako skrčeno zavzetostjo je nastopila tam na govorniškem odru in brusila mogočnim očitke v obraze, se mi je neskončno zasmilila. Ni bilo nič mladostniškega, ni bilo nič sproščenega, nič optimističnega, nasmejanega, nič razveseljivega. Vse se mi je zdelo narejeno, prirejeno, prisiljeno, kratkomalo zorganizirano, nastavljeno. V mračnem, nevidnem ozadju sem videl razne kroge, ki se že mastijo, si ribajo roke v zanesljivem prepričanju, da bo pri njih zacvenketalo in zažvenketalo.

 

Dekle Greta Thunberg se mi smili. V vsem tem napihnjenen dogajanju vidim zlorabo mladega bolnega človeka. Seveda moramo vsi poskrbeti za zdravo okolje. Ampak iskreno! Prijatelj iz študentovskih let stanuje na Dunaju nasproti večji šoli. Prišel je petek. Nekateri starši so pripeljali otroke, z mogočnimi, težkimi avtomobili. Sledila je demonstracija »za okolje«. Šlo je proti kraju šolskega leta. Pouk že ni bil več tako pomemben. Po demonstraciji so se starši spet pripeljali po otroke. S svojimi težkimi, mogočnimi avtomobili. Tla pred šolo so bila posejana z odpadki. To je bila demonstracija »za okolje«. Vem da ni povsod tako. Je pa del te »resnice«, ki zakriva veliko zlaganosti.

 

V celovškem stadionu, ki je namenjen predvsem nogometu, stojijo drevesa. Niso tam zrastla, tja so jih posadili, potem ko so jih drugod izruvali. Vsak zdrav človek ve, da starega drevesa ne presajaš. Drevesa niso sama pricapljala v stadion. Tja so jih prigaričili s tovornjaki. Gorivo je dizel. Ves cirkus se imenuje »For forest« (Za les, po nemško Für den Forst). Nočem vrtati v številne luknje, ki se okoli vsega tega odpirajo. Nekim ljudem je slišno glasno zacvenketalo pa zažvenketalo. Nogometni navijači se smejo voziti na tekme v Gradec ali drugam.

 

Domnevam, da nastaja neka nova vera. Imenuje se ekologizem, nekak marksizem 21. stoletja. Totalitarna, torej nasilna, nestrpna, kolektivistična, diktatorična vera. Prihaja s svetlimi ideali, v zahrbtju pa skriva vse grozote totalitarizma, kolektivizma...

 

Jože Wakounig, 14.10.2019