Izobrazba je pravica, ne pa privilegij!
V času, v katerem ena uredba prehiti drugo, v času, v katerem se večina ukvarja s predpisi, ki se v glavnem osredotočajo na trenutno pandemijo, marsikdo pozabi, da poleg učenja na daljavo na študijsko življenje vplivajo še drugi dejavniki.
Kot Klub slovenskih študentk in študentov na Koroškem nam je seveda pomembno opozoriti na zakonske spremembe glede univerze in študija, ki jih je avstrijska vlada objavila proti koncu leta 2020 in znova spremenila sredi februarja 2021.
Po tej uredbi bi morale*i študentke* in študenti* tekom dveh let doseči 24 oziroma, po razglasu v preteklem tednu, 16 ECTS. (ECTS-točke predstavljajo povprečno oceno porabljenega časa za študij nekega predmeta. 1 ECTS nosi vrednost 25 do 30 ur.) Če te zahteve ne dosežejo, se jih za dve leti suspendira in eksmatrikulira iz študijske smeri. Za osebe, ki se v sklopu študija ukvarjajo z več kot eno vsebinsko smerjo, velja, da je treba minimalno zahtevo 16 ECTS izpolniti za vsak študij posebej. V isti sapi pa vlada predlaga zmanjšanje števila izpitnih rokov od treh na dva termina na semester. Menimo, da sta si izjavi nasprotujoči.
Čeprav se dosega teh 16 ECTS zdi izvedljiva in možna, se s tem zakonom zapostavlja predvsem osebe iz otežkočenih razmer. Zaposlene*i študentke* in študenti*, osebe, ki prihajajo iz šibkejšega socioekonomskega okolja, študirajoče*i z otroki in ljudje, ki iz katerihkoli razlogov lahko le počasi napredujejo s študijem, najbolj trpijo pod takimi predpisi. Kljub izvedljivosti je vsakršna minimalna zahteva nepotrebna in sproži več težav, kot jih reši.
Prav sredi pandemije avstrijska vlada predstavlja študijskopravno novelo, ki nikakor ni v prid študentkam* in študentom*. Namesto reševanja obstoječih problemov študentk* in študentov* zadevo še bolj zakomplicirajo. Nezdružljivost dela in študija, pomanjkanje finančnih podpor, slaba integracija študentk* in študentov* iz neakademskih družin na univerzah in nezadostna izvedba pouka na daljavo so le vrh ledene gore.
Poleg tega novi zakon poveča možnost političnega dostopa in posega v študij. Politiki na okrajni in občinski ravni bi novela omogočala članstvo v univerzitetnem svetu, kar po nepotrebnem politizira izobrazbo. V sklopu s tem se omeji samostojnost univerze, ki naj bi bila ustavnopravno zagotovljena.
Dostop javnosti do izobrazbe in močno sooblikovanje in soodločanje na univerzah v demokratičnih strukturah je treba vzdrževati in krepiti. Izobrazba je pravica, ne pa privilegij!
Poleg tega bi radi opozorili tudi na problematični trend vandaliziranja dvojezičnih krajevnih napisov. Na le-teh so bila namreč v Pliberku/Bleiburg, v Dobrli vasi/Eberndorf, v Bukovju/Buchbrunn in v Tucah/Tutzach pomazana slovenska krajevna imena. Pridružujemo se analizi Simona Urbana, ki meni, da ne gre le za ekstremne posamzenik*ce, temveč za simptom sistematične slovenofobije na Koroškem. Prav tako obsojamo tudi poenostavljeno enotenje vseh mazaških akcij, ki so se v zadnjem času zgodile na Koroškem – brez razmisleka o političnem ter kulturnem kontekstu posameznih incidentov. Omenjeni komentar Simona Urbana si lahko v celoti preberete na njegovem blogu »A Haček tuat nit weh« na spletni strani Standarda:
Klub slovenskih študentk in študentov na Koroškem