Kaj bi lahko rekli ob letošnjem 10. oktobru

Za vse tiste, ki bodo ob 100. letnici koroškega plebiscita imeli priložnost kaj povedati, par kamenčkov:

-     28. septembra 1920 je koroškim Slovencem bilo obljubljeno, da bodo „sedaj in za vse čase varovali njihovo jezikovno in narodno identiteto“ ter da bodo po ponovni združitvi natančno izdelali ta načela sožitja v deželi „z zastopniki koroških Slovencev“. V resnici so velik del teh zastopnikov koroških Slovencev takoj po plebiscitu pregnali, okoli 3.000 ljudi je moralo zapustiti deželo. Arthur Lemisch, deželni upravitelj, je že 20. oktobra 1920 zapisal v Kärntner Landsmannschaft: „Nur ein Menschenalter haben wir Zeit, diese Verführten zum Kärntnertum zurückzuführen. Mit deutscher Kultur und Kärntner Gemütlichkeit wollen wir in einem Menschenalter die Arbeit geleistet haben. Ehe wir aber das Werk der Liebe beginnen, lasst uns erst jenes der Vergeltung vollenden. Los und ledig wollen wir sein all derjenigen, die den heiligen Frieden unserer Heimat schändeten.“ To je bil kratko malo poziv k etničnemu čiščenju Koroške. Ali se bo kdo spomnil pregnancev in ali bomo na številnih trgih in cestah Arthurja Lemischa na Koroškem dobili vsaj pojasnilne tablice?

-     Obljuba, da se bodo o načelih sožitja dogovorili z zastopniki koroških Slovencev, do danes ni uresničena. Najprej so Slovence delili na „nacionalne Slovence“ in „Vindišarje“, potem na leve in desne, zadnjih 25. let pa na ubogljive in neubogljive. Pogovarjajo se vedno s tistimi, ki jim ravno najbolj ustrezajo. V sosvetu kar zvezna vlada določa, kdo je zastopnik koroških Slovencev, govornika za 10. oktober kar določa deželni glavar, o bistvenih temah za manjšino soodloča koroški Heimatdienst, nimamo nobenih kompetenc in nobenih mehanizmov za demokratično odločanje v manjšinskih zadevah. Že čisto prva obljuba, da se bodo pogovarjali z zastopniki koroških Slovencev, je torej že 100 let neuresničena.

-     Zanimivo je, da mora Bernd Liepold-Mosser v celovškem gledališču tematizirati možnost alternativne zgodovine, da bi 10. oktober lahko praznovali tudi kot dan demokracije, sožitja in večjezičnosti – če se Koroška pred 100. leti ne bi odločila proslavljati zmago nemštva nad Slovenci. Zakaj si takšno alternativno zgodovino ne znajo predstavljati politiki, niti deželni, niti koroško slovenski?

-     Prav tako zanimivo je, da mora priti angleški zgodovinar Robert Knight in ravno sedaj predstaviti knjigo o tem, kakšne negativne in usodne posledice je imela odpravitev obveznega dvojezičnega šolstva. Domači zgodovinarji in predvsem tudi politiki se teme izogibajo. Zakaj o tem ni nobene javne razprave? In zakaj ni na mizi načrt, kako bi začeli z uvajanjem dvojezične vzgoje v vseh otroških vrtcih in dvojezičnega šolstva na srednjih šolah – vključno s časovno preglednico, do kdaj hočemo imeti koliko dodatnih dvojezično kvalificiranih pedagoginj in pedagogov? Vsi vemo, da jih imamo premalo, če bi hoteli uvesti dvojezično izobraževanje na vseh stopnjah, mladi ljudje se bodo odločali za ustrezno poklicno pot potem, če vejo, da bodo dobili tudi službo.

-     Deželni glavar Kaiser je v intervjuju 27. septembra v časopisu „Kurier“ pravil, da „številne občine“ prostovoljno postavljajo dvojezične napise. Na ja, doslej je to bila ena občina, Pliberk, v Žitari vasi bodo postavili eno tablo, v Št. Jakobu imamo doslej obljube. Pojem „številne“ pomeni nekaj drugega. Ampak značilno je, da deželnega glavarja nihče ne popravi in da imajo tudi novinarji tako malo informacij, da jim ne pade v oči, da deželo dela lepšo, kakršna je. In mimogrede: nihče ne govori o tem, da smo še zmeraj pod številom tistih 205 dvojezičnih tabel, ki so jih podrli Ortstafelstürmerji.

-     O očitni diskriminaciji dela koroških Slovencev v občinah Škocjan in Dobrla vas glede uradnega jezika nihče ne govori več. V svoji naivnosti sem menil, da bo ob 100. letnici plebiscita možno odstraniti vsaj to najbolj očitno diskriminacijo, pa se tudi naši zastopniki nič ne brigajo za to.

-     Seveda je svojo proslavo ob 100. letnici plebiscita že izvedel koroški Abwehrkämpferbund. V časopisu berem, da je bil slavnostni govornik bivši direktor Koroškega deželnega arhiva, Wilhelm Wadl. Pa lepo vidimo, kakšno je – bilo? – uradno koroško zgodovinopisje. Ampak tudi kot uvod v letošnjo proslavljanje je uradna dežela Koroška povabila gospo Claudio Fräss-Ehrfeld, da predava o zgodovini plebiscita. Kritičen odnos do polpretekle zgodovine, ki na drugih področjih postaja nekaj samoumevnega, za zgodovino narodnostnega problema na Koroškem ostaja tujka.

-     Domnevam, da lahko pričakujemo neke vrste „plebiscitni dar“. To je seveda lepo in prav. Skrbi pa me, da ni nobene transparence, kateri projekti se bodo financirali, kdo odloča, kdo se sploh pogovarja…. Tukaj imamo še vedno opravka z neko kneževsko mentaliteto, da nekdo blagovoli odobriti to ali ono, podložniki pa naj bodo hvaležni. Demokratična, odprta družba 21. stoletja je navajena kaj drugega in to mora veljati tudi za manjšinsko področje.

-     Kot minimum s strani avstrijske in koroške politike ob 100. letnici plebiscita bi si lahko pričakovali opravičilo za doslejšnje neuresničevanje pravic koroških Slovencev in priznanje, da člen 7. še ni izpolnjen, povezano z obljubo, da se naj to spremeni. Če si seveda predočimo, da avstrijski zunanji minister še te dni govori o tem, da Avstrija spoštuje vse svoje mednarodnopravne obveznosti, potem je le malo upanja, da bomo takšne besede zares slišali.

 

Zato pa bi tem bolj bile na mestu jasne besede naših zastopnikov. Če seveda pomislim, da sta dva od teh zastopnikov letos poleti nekaj fabulirala o „paralelni družbi“, kritizirala slovensko diplomacijo, ker na manjšinskem področju počne to, kar je njena naloga – zavzemanje za interese koroških Slovencev in da je nazadnje eden od njih celo všečkal Steinacherjevo spominsko ploščo, potem nisem preveč optimističen, da se bo to zgodilo. Če se motim, bom to seveda z veseljem priznal.

 

Mag. Rudi Vouk