Kako pisati zgodovino?

V zadnjih tednih se je tako na lokalnem kakor tudi globalnem področju zgodilo marsikaj, kar lahko poimenujemo kot zgodovinsko. Deželni glavar Peter Kaiser se je opravičil za izgon koroških Slovenk in Slovencev, vojna v Ukrajini nas je prizadela z vso njeno bližino grozodejstev, sproščajo se ukrepi, ki so bili sprejeti zavoljo omejevanja pandemije koronavirusa, posledice globalnega ogrevanja so čedalje bolj vidne, in še marsikaj drugega. Ob vsem tem se sprašujem, kako bo zgodovina gledala na nas, naša dejanja, našo smer? Nas bo obsodila, se strinjala z nami ali nas pomilovala?

 

Ruski napad na Ukrajino danes nekateri primerjajo z nemškim napadom na Poljsko. Ta vojna je vsekakor pokazala – ne, spomnila nas je – kakšne krutosti premore človeška roka. Če smo še pred nekaj meseci poudarjali pomen miru, obsojali vojne in nasilje, se vseskozi spominjali na grozote preteklega gorja, so se naše parole 24. februarja 2022 spremenile zgolj v floskule – vojna vihra se nam je pojavila tako rekoč pred pragom. Generacija, ki ni poznala vojne, jo je spoznala tako rekoč v svoji soseščini. In kakor se spodobi, smo sprejeli ukrajinske begunke in begunce z odprtimi rokami.

 

A kakšno plat smo s tem pokazali Evropejci in Evropejke? Koliko časa k nam namreč bežijo ljudje iz kosti in kože, kakor mi, pa se na vse pretege trudimo, da jih, milo rečeno, odženemo? Koliko ljudi je prebežalo iz Afganistana, Sirije in drugih predelov Afrike ter Bližnjega vzhoda? Evropa je s tem pokazala svojo diskriminatorno, rasistično plat. Na žalost ni drugega odgovora. Evropa deli ljudi na prvorazredna in drugorazredna človeška bitja. To je očividno; spomnimo se primera gruzijskega dekleta, ki se je rodila v Avstriji, a se je vlada vseeno odločila, da jo bo deportirala[1]. Ali pa Afganistanca, ki se je priučil nemščine, se integriral in to samo zato, da ga lahko pošljejo nazaj v Afganistan[2]. Tako je v Avstriji, v Sloveniji prosilke in prosilci za azil[3] nimajo dostopa do trga dela. Ne pozabimo še odvračanje temnopoltih tujih študentk in študentov, ki hočejo zbežati iz Ukrajine, a so na meji deležni rasizma – v enem primeru so morali na ukrajinsko-poljski meji vsi s tujim državljanstvom izstopiti iz avtobusa, da bi spustili naprej Ukrajinke in Ukrajince[4]. Ob tem ne smemo prezreti diskriminacije ter teroriziranja Rominj in Romov, ki se na podlagi tega odločijo, da se bodo vrnili – v Ukrajino[5]. Mnogo Romov se je tudi odločilo za obstanek v Ukrajini in se priključilo odporu; 27. 2. so ruski vojski zaplenili tank[6].

 

Marsikdo bo zgornji zapis prebral za rusofilskega, ker branim pravico do človekovega dostojanstva, ne glede na barvo kožo, matično državo ali veroizpoved[7]. A temu ni tako. Pozdravljam iz vsega srca odločitve evropskih držav, da so sprejeli ukrajinske begunke in begunce z odprtimi rokami. Ne bežijo samo pred opustošenjem, temveč pred nečloveškimi grozotami. Ampak sprašujem se, v čem je bil problem pri drugih ljudeh, ki so skušali zbežati pred vojno? Ki so bežali pred bojnimi plini in minami? Hvalevreden je tudi pristop večine ljudi do teh iz Ukrajine, a tudi tukaj so predvsem moški pokazali, kako šovinistični – seksistični – so lahko. Ob vsem, kar si lahko zamislimo – spolno nadlegovanje, siljenje v kazenska dejanja, izkoriščevanje – bi rad izpostavil gospoda z Reke, ki se je napotil na ukrajinsko mejo po ženo[8]. Človek obnemi ob takšnih poročilih.

 

Seveda pa je treba omeniti še razdor v naši družbi. Če omenimo karkoli, kar ni stoodstotno proti Rusiji in Putinu, smo rusofili. Kot primer lahko služi pristop Ukrajine k EU. Dobrodošla je, vsekakor, ampak se bo morala soočiti s svojo nacionalistično in antisemitsko preteklostjo ter sedanjostjo. Za primer lahko pogledamo Lviv (ukr.), kjer najdemo antisemitsko restavracijo, ki temelji na rasističnih stereotipih[9]. V samem Lvivu se je zgodil hud pogrom nad Judi, ki ga je vodila Organizacija ukrajinskih nacionalistov (OUN); preživeli so opisali, kako so jih brutalno pretepali, silili, da se plazijo do zaporov in jim z drugimi zavržnimi dejanji oropali dostojanstva[10]. Problematična je tudi osebnost Stepana Bandere, vodja (OUN), ki velja za narodnega heroja, čeprav je bil antisemit in nacionalist, ki je kolabiral z nacisti med drugi svetovno vojno. Še letos so počastili njegov spomin[11]. Izpostavljanje takšnih dejstev pa se danes zdi nevarno in kruto.

 

In ob tej točki se znova sprašujem, kako se bo pisala zgodovina in koliko časa bo trajalo, dokler ne pride prava, vseobsegajoča resnica na dan. A to terja predvsem veliko časa, kar dobro poznamo tudi iz slovenske zgodovine. Podobne osebnosti, kot je Bandera, lahko najdemo tudi tam; ena izmed njih bi lahko bila dr. Lambert Ehrlich, izvedenec za koroška vprašanja po prvi svetovni vojni, duhovnik, etnolog, univerzitetni profesor, ki velja za zavednega Slovenca in mučenika, a hkrati je bil zagrizen antisemit[12] in kolaborant, pripadniki njegove straže pa naj bi ovajali uporne Slovence italijanskemu okupatorju[13]. Izpostavljanje samo ene strani je ideologija, ne resnica[14]. In ravno to sem hotel ponazoriti s primerom Ehrlicha: če izpostaviš eno stran, si kolaborant, če izpostaviš drugo, si komunist, ena stran pa drugi očita, da so njeni dokazi zgolj takšna ali drugačna propaganda.

 

Po principu zgornjega primera bom zaradi svojega komentarja morda v nekaterih krogih veljal za rusofila in krvnika, zagovornika vojne in grozodejstev, ki gredo proti vsem mojim načelom kot človek, pesnik in učitelj. Poleg tega vsi vemo, kdo je začel vojno in kdo izvaja genocid ter vojne zločine[15]. A vojna ni in ne more biti potegovanje za eno ali drugo politično stran. Kdor gleda na vojno z (ene) politične strani, kot nogometni navijač, in ne s celostne, človeške plati – ta je izgubil svojo človečnost. Kajti vojna je dobra samo za vojne dobičkarje, trgovce z orožjem – smrtjo – za seboj pusti lakoto, opustošenje, gorje, žalost in uničenje najsvetejših vrednot človekovega dostojanstva. Ne gre za izgubljene hiše ali dobrine, v vojni izginjajo domovi in spomini, ugašajo življenja in upi, rojevata se sovraštvo in obup.

 

Prilagam še svojo pesem, ki jo je navdihnila ukrajinska violinistka v bunkerju. Kratek posnetek na Twitterju si lahko ogledate tukaj. Na žalost pa Ukrajine ne bodo rešile pesmi – samo dejanja.

 

noč v bunkerju

 

mama drži otroka v naročju.

poslušaj,

mu prigovarja.

zvok violine

odmeva po vlažni kleti,

ki jo tresejo

bombe.

kje je ata?

vpraša otrok.

hočem, da jo sliši tudi on

in v maminih očeh

utihne violina.

prikaže se ji mož,

obraz mu blato skriva,

skozi razcapane cunje

se vidijo samo kosti in koža in kri,

puška je zarjavela, glava povita,

samo v očeh se še vidi

odsev nekdanje domovine –

miru, hčerke, žene in

zdaj mrtvega sina.

 

sliši se mili zvok violine.

mama otroka k sebi zvije.

misli nanj,

mu reče o očetu,

če močno pomisliš nanj,

bo začutil melodijo

 

sliši se mili zvok violine

v presvetli operni dvorani,

medtem ko se nekje drugje

vojna bije.

 

 

Mag. Aljaž Pestotnik Robič, 25.04.2022