Klofuta

Pred petdesetimi leti so organizirani nemškonacionalci izvedli pogrom nad vidno dvojezičnostjo na južnem Koroškem. Vladalo je nasilje in pravica močnejšega. Tudi s silo so utišili rahli protest in poskuse obrambe. Javni varnostni organi so se večinoma umaknili ali celo v uniformah postavili na stran nasilnežev. Policisti, ki so hoteli ukrepati so bili večinoma iz sosednjih zveznih dežel, niso pa niti mogli evidentirati velike večine storilcev, kaznovan ni bil nihče. Po vaseh in ulicah so razgrajači ogrožali Sloven*ce. Celoten razmah nasilja je v veliki meri neobdelan. Policijski protokoli so za ta čas vprašljivi viri, medijska poročila govorijo skorajda izključno o « poškodovanju stvari in prerivanju«. Niti omaževalni in medtem udomačeni izraz »ortstafelsturm« ne odgovarja nasilnemu vzdušju in nasilnim dejanjem takratnega časa. Dejstvo ostaja, da je v zgodovini druge avstrijske republike prvič in edinič javni teror dvignil zvezni zakon. Samo klavernih 205 krajev naj bi trajno dobilo vidno dvojezično oznako. Člen 7 ADP je naprej varoval ustavno in mednarodno pravico Sloven*cev na Koroškem in Štajerskem (ter Hrvat*ov na Gradiščanskem) do dvojezičnih topografskih napisov in oznak. Takrat sem obiskoval drugi razred ljudske šole v Podrožci, tedaj po velikosti srednja od treh šol v občini Šentjakob v Rožu, štirirazredna s preko sto otrok. Z malimi izjemami so se vsi starši med sabo pogovarjali v domači slovenščini, tudi večina otrok jo je razumela. K dvojezičnemu pouku smo pa bili v mojem razredu prijavljeni le trije, v četrtem razredu pa celo en sam. Potem ko so vsi otroci zapustili šolo proti domu, je nas štiri prijavljene skupaj še kako uro » učiteljica poučevala v slovenščini«. Ne bom sodil o drugih, obe sošolki in sošolec so mi še danes pri srcu. A jaz sem se na tej šoli naučil bore malo, slovensko pa dobesedno ničesar. Takratno vrednost slovenščine so nam prikazali na precej podučljiv način. Pri »pouku« je služila predvsem petju in prepisovanju tekstov iz table. Ocenjena je bila lepota pisave. Šele ko sem prestopil v Slovensko gimnazijo, sem spoznal izven varne domačije, spodbudnejše ukrepe. Precej časa sem pisal le v domačem narečju. Vedno bom hvaležen takrat mlademu učitelju slovenščine, ki mi je najmanj pol leta skoraj vsako drugo napisano besedo sicer označil z rdečo barvo, ni je pa štel za napako pri ocenjevanju.

V tistih letih, vsaj med meni poznanimi družinami, otroci nismo bili v ospredju pozornosti. Staršev ob navzočnosti drugih starejših po navadi nismo upali spraševati, da nas ne bi zapazili in poslali iz prizorišča za nas zanimivih pogovorov. Kljub temu, ali pa ravno zaradi tega, smo bili pazljivi in marsikaj doumeli, kar ni bilo za »otroška ušesa«. Tako se spomnim, da je bilo vzdušje za časa nasilja tudi v moji okolici dosti napeto. Dosti je bilo pritiskov in nezaupljivosti tudi na vasi. Predvsem starejši, še polni travm grozot tisočletnega rajha, so morali zopet marsikaj pretrpeti. Primer, ki se ga še danes v podrobnostih spominjam se mi zdi precej nazoren.

Točno sem vedel, da pri vsakoletnem oktobrskem slavju pri nekem sosedu nedaleč naše domačije sodelujejo naši neprijatelji, in da naj nikakor ne hodim tja. Zame pa so ti shodi obstojali le iz ogromnega kresa, ki se ga je pozno zvečer zažgalo. Ogenj in dim me je privlačil in sem se skrivaj in povsem iz prostega nagiba, sicer z zelo slabo vestjo a kljub temu z vnemo, vključil v mrežo pripravljalcev 10.oktoberskega slavja na Srednjem brdu v Svatnah. Kot zagnan član pretežno tajne otroške mreže zbiralcev vejevja, drv, starih gum, odpadenega olja, vseh vrst goriv ipd. Vsi smo vedeli: bolj smrdi, temnejši bo dim, višji bo plamen! Da se tam pije, poje in posluša govore sivolasih mož, nas niti ni najmanj zanimalo. Ko dan po »kresovanju« prihajam iz šole že od daleč vidim na domačem dvorišču očeta v napetem pogovoru z dvema žandarjema. Takoj se zavedam, da to ne pomeni nič dobrega. Ne vem več a me je oče ali eden od uniformirancev nagovoril , če sem ob proslavi kaj zapazil ali kaj vem, kdo da je pri drugemu sosedu, znanemu Slovencu, premazal hišo s psovkami in podtikavanji, da je privrženec Tita. Razen da sem na poti v šolo napise s črnim lakom osebno videl, nisem mogel k »raziskavi« ničesar prispevati. Verjetno bi mi lahko kdo tisti večer premazal po hrbtu in bi ne opazil ob tako očarljivem siju visokih plamen. Gotovo pa vem, da me je oče vprašal, če sem res bil pri 10. oktobrskem slavju. Ko sem priznal me je prvič in zadnjič klofutnil. Še danes me ne boli!

Morda se bo kak viden predstavnik države ali dežele kdaj opravičil tudi za taka dejanja, ki so skupaj z drugimi še bolj nagravžnimi dogodki, ki jih verjetno vsi poznamo preveč in so doprinesli k asimilaciji in protinaravnemu nasilnemu nazadovanje koroških Sloven*cev.

Morda bojo državni organi nekega davnega dne celo napravile vse kar zmorejo, da napravljeno krivico in škodo popravijo.

Prvi korak je storil Zvezni predsednik Van der Bellen, ko se je opravičil za krivice in zamude pri uresničitvi naših ustavnih pravic pred pol drugim letom.

Popolnoma prepričan sem, da se Zvezni predsednik zaveda, da nam storjene krivice in zamude pri realizaciji niti ustavnih pravic koroških Sloven*cev, še zdaleč niso popravljene. On in njegov pravni svetovalec točno veta, da se je dogodilo ravno nasprotno s takozvanim kompromisom o dvojezičnih tablah. Z ustavnimi določili leta 2011 so zapečatili manj napisov, kot je bilo leta 1972 s silo odstranjenih. Zaradi ljubega miru in kompromisa in dobrega novega vzdušja je prav, da so trije naši predsedniki in dve takozvani zastopniški organizaciji privolile v to kupčijo, bo kdo odgovoril.

Da so hkrati privolili tudi v to, da se pravica do uporabe slovenščine pred sodišči ustavnopravno skrči na obstoječa tri mala okrajna sodišča, ki niti ne pokrijejo polovico dvojezičnega ozemlja je bilo zgolj taktično, ker je bilo jasno, da tok časa narekuje centralizacijo struktur in bo Avstrija sama stremela za tem, da se mala dvojezična sodišča selijo v večje centre, pravijo redki.

Verjetno jih je skupaj s skorajda vsemi pravnimi strokovnjaki sram privolitve, da so z istim ustavnim določilom odvzeli izbranim občan*om Dobrle vasi in Škocjana pravico do uporabe slovenščine. Tudi takim, ki so si to pravico pred ustavnim sodiščem priborili.

Nisem pa še slišal razlage zakaj so »naši« zastopniki privolili, da se izniči pravica do dvojezičnih javnih topografskih napisov in oznak na južnem Koroškem in Štajerskem, kakor predvideva ods.3 člena 7 ADP, v zameno za 163 naštetih dvojezičnih krajevnih napisov in nekaj izbranih kažipotov v le te navedene kraje. Da nekatere občine milostno prostovoljno postavljajo še v tem ali onem kraju kako dvojezično krajevno tablo je prav, a mi ne more zamegliti dejstva, da sprejeti kompromis dejansko odvzema pravico do dvojezičnih cestnih oznak, tudi imena gora ,hribov in vzpetin prav tako kot imena rek, potokov, jezer in birtov in še imena vseh ostalih topografskih oznak in napisov, ki obstajajo v javni upravi in napisih ostajajo še naprej zgolj enojezični.

Toda najbolj boleča klofuta je dejstvo, da so s tako zvanim kompromisom derogirali ustavnopravno veljavnost 3. odstavka 7. člena ADP.

Vse to tudi Zvezni predsednik ve. Če se je ob oktobrskem slavju opravičil vsaj za vse te krivice in zamude, se mu zahvaljujem za poštenost. Poštenjaki se bojo pa gotovo tudi pomujali nastalo škodo popraviti. Ne bojo čakali nadaljnjih 60 let, da s figo v žepu ponudijo namesto pravic tudi bodočim zastopnikom koroških Sloven*cev podkupnino iz žepov davkoplačevalcev.  Nemudoma bojo pričeli popravljati krivice, nemudoma bojo uresničili vladni sporazum,... "zügig", kakor pravijo v medtem edinem deželnem jeziku, da jih ne doleti …!

 

Mikel Hubert, 17.5.2022