Slika: Koliko smo si sami vredni?

Koliko smo si sami vredni?

Dan je bil dolg. Počasi hodim iz pisarne skozi mesto domov mimo številnih trgovin. Spomnim se, da jutri nečak praznuje rojstni dan in da si je med drugim želel čokolado. Poiščem najbližjo trgovino. V trgovini najprej grem mimo zelenjave in sadja. Zamislim si, da bi nečaku nesla tudi malo sadja. Saj bi bilo treba podariti tudi kaj zdravega, a ne? Obstojim pred izbiro sadja in v voziček položim maline, jagode, borovnice, banane in hruške. Grozdje mora seveda tudi biti. Jabolk pa ne vzamem, saj jih imam še doma. Nato se napotim naprej in pot me vodi mimo mlečnih izdelkov, dokler ne prispem do mesa. Ker bo treba danes še kaj na hitrico skuhati, se ustavim. Za kateri kos mesa bi se odločila? Oči se mi ustavijo pri govejem zmletem mesu. V akciji je! Kila zmletega mesa stane 5,99.-, dva evra ceneje kot po navadi. Naročim pol kile govejega zmletega mesa. Prodajalka mi izroči meso, zahvalim se, ga položim v voziček poleg ostalih stvari in se napotim poiskati to, zaradi česa sem pravzaprav prišla v trgovino. Končno. Čokolada, ki mi pade v oči, stane € 2,35.- Vzamem jo.

Pred blagajno je kratek zastoj. Moram čakati. To je čas, ko zrem v nakupovalni voziček in zajame me čuden občutek: v vozičku imam Španijo, Južno Afriko, Kolumbijo, Avstrijo...imam sadje, ki zdaj februarja pri nas ne zori, ne raste, ga ni. V vozičku imam močno predelano živilo, sladkarijo, nekaj nezdravega, kar se v prehrambni piramidi znajde čisto zgoraj. Ima veliko sestavin, aditivov. In imam bio-meso, ki je ceneje kot čokolada.

Situacija, ki sem jo za uvod želela nakazati, naj vas bralce, popelje v tisto situacijo, v kateri se večina znajde dnevno. Zmeraj bolj smo ozaveščeni zdrave prehrane, zmeraj lažje pridemo do menda tako zdravih živil, kljub temu pa se iz dneva v dan bolj oddaljujemo od naravnega prehranjevanja. Z našim načinom življenja se oddaljujemo od zemlje, od tal, od rodovitne prsti, se pravi od tega, kar nam zagotavlja preživetje.

Trg uspešno ločuje proizvajalca od potrošnika. Ob vsakem času, od jutra do večera, od januarja do decembra imamo v trgovinah na razpolago vse. Čeprav sneg pokriva pokrajino, v trgovini ponujajo jagode, paradižnike, kumare po najbolj ugodnih cenah. Ali smo izgubili čut oziroma okus? Saj paradižniki pozimi kupljeni nimajo okusa v primerjavi s paradižniki, ki dozorijo poleti doma v regiji. Ni čuda, da zelenjava izgublja okus. Ne le, da jo nezrelo poberejo in tisoče kilometrov transportirajo do naših trgovin, veliko vrst zelenjave raste v substratu, ne več v rodovitni zemlji.

Naše telo lahko primerjamo s kakšnim strojem ali recimo avtomobilom. Bolje avto negujemo, bolj redno ga servisiramo, bolj kakovostno motorno olje in gorivo dobi, dlje dobro dela. V tem primeru ne gledamo na ceno – zapeljemo na črpalko, natočimo rezervoar in plačamo račun, ne glede koliko znese.

Kadar pa se odpravimo v trgovino, pozabimo, da so najbolj kakovostna živila najboljše gorivo za delovanje našega stroja – za delovanje našega telesa. Varčujemo pri tem, kar je za enkratno delovanje našega telesa najvažnejše – pri živilih. V dokumentarcu »Bauer unser« je bilo zelo razločno povedano, da to kar si prihranimo pri živilih, imamo za ostale stvari kot mobitel, avtomobil, dopust itd.

Ker živil potrošnik ne proizvaja več sam, je šlo v izgubo v glavnem tudi znanje, kako se kakšno živilo proizvaja. Kdo se na primer še zaveda, da ima čisto osnovno živilo moka, živilo, ki ga dnevno srečujemo v našem vsakdanjem kruhu in pecivu, za sabo že najmanj leto dni, preden se znajde na polici v trgovini? To najbolj enostavno osnovno živilo, ki ga imenujemo moka je preživelo poletje, jesen, zimo in pomlad, doživelo sonce, deževje in mraz, preden je po zlato seme prišel poleti na polje kombajn. In šele, ko je žito obležano najmanj tri mesece in zmleto v mlinu, najde pot v trgovino. In tudi pri tem živilu trgovine z rabatnimi akcijami vzamejo živilu vsakršno vrednoto. Kilo pšenične moke dobimo lahko za ceno, ki je daleč pod evrom. Žito pa je rastlo na polju skoraj od enega poletja do drugega...

Naša družba izobilja pospešuje odmik človeka od naravnega, ga dela nevednega in daje moč trgu. Ločevanje potrošnika od proizvajalca je močneje kot kdaj poprej. Človek namreč običajno šele tedaj začne spreminjati svoja dejanja, ko zaradi »slabega servisiranja in nekakovostnega goriva« telo začne bolehati.

 

Mag. Daniela Pečnik, 18.02.2019