Krvave sledi kapitalizma

Prav zanimivo se nam lahko zdi, kako nevidna je podnebna kriza. Podnebje se bo čez 12 let[1] drastično spremenilo in razdelitev na klasične letne čase bo propadlo. Ne bomo več mogli pričakovati snega pozimi ali hladnega vetriča poleti. Zanimivo je, kako se ljudje po celem svetu, še posebej pa v našem alpsko-jadranskem prostoru, raje ukvarjajo s preteklostjo kot s prihodnostjo.

Najprej moramo priznati, da je človeštvo imelo ogromen vpliv na zemljo; na floro in favno našega planeta. Znanstveno dokazano je, da je človeštvo močno vplivalo na naše podnebje že okoli leta 1600.[2] Od takrat dalje, trdijo nekateri, se lahko govori o antropocenu. Antropocen je geološka doba, poimenovana po človeku – pravzaprav je zadnja geološka doba, ki jo bo človeštvo kadarkoli doživelo, ali pa vsaj poimenovalo. Od leta 1610 naprej lahko govorimo o antropocenu, ker smo že takrat s svojo agrikulturo dovolj vplivali na ozračje, poleg tega pa sta se takrat povezala Novi svet in Stari svet, s čimer se je sprožil začetek globalizacije. A to je bil le začetek človeškega posega v naravo.

Za velik delež človeškega posega v naravo je kriv lov za trg. To niso lovci, kot jih poznamo mi, ki varujejo in skrbijo za naše gozdove ter živali, ki živijo v njih – to je kapitalizem. Primerov lova za trg se je čez stoletja nabralo, ampak kot primer bi lahko vzeli lovsko sezono 1909-10 v (12 mesecev) v ameriški zvezni državi Louisiani. V tem enem letu in to samo v tej eni zvezni državi, so lovci umorili nekaj več kot osem milijonov živali – namen teh pobojev pa ni bilo preživetje, temveč finančna obogatitev. Skratka, kapitalizem, brutalnost, ki se nadaljuje še danes, pretežno v obliki črnega trga.

To je bil samo en primer, kako kapitalizem uničuje naš planet. Dejstvo, da se je to zgodilo v Ameriki pred sto leti je irelevantno – saj si namreč delimo planet. Ampak premislimo še sedanjost: v kapitalizmu se uspeh meri v rasti. Se pravi, da mora gospodarstvo vedno rasti, vedno se mora producirati več, vedno se mora prodati več. Posledica tega je, da se mora vedno več uničiti, saj kapitalizem deluje po maksimi ustvarjanja s pomočjo uničenja. Samo pomislimo na to, kako se ustvarja pohištvo; za ustvaritev lepe mize je še vseeno treba posekati drevo. In ker mora to biti vedno več, posekamo vedno več dreves. In do kam bo to še šlo? Zemeljski viri so omejeni.

Pogost protiargument je, da so se takšne klimatske spremembe že zgodile in da so naravna (tako kot tudi izumrtja). To je že res, a človek je vse to za tisočkrat pospešil. Ne smemo več verjeti, da bo "nevidna roka trga" rešila tudi naravo in da je ta neizčrpna. V neizčrpanost narave so med drugim močno verjeli Američani. Tedanje prepričanje je bilo, da Bog že ne bo dovolil svojim stvaritvam, da umrejo – zato so še dolgo mislili, da v Ameriki še živijo mamuti in dinozavri. Zanimivo pri tem je, da svojih soljudi, Indijancev, tistih ljudi, ki so bili tam pred njimi, niso smatrali za človeška bitja oziroma božje stvaritve, temveč za peklenščke. Zato so tudi verjeli, da bomo nekega dne izumrli. Živali se je tako pobijalo vsepovprek (podobno, kot je to danes po vsem svetu) in čeprav Indijancem tudi ni bilo lahko, so še vseeno verjeli, da lahko ti nekega dne izumrejo – živali pa ne. Ta dejanja in te ideje so, nekako, argumentirali na podlagi krščanstva.

Velik problem naše podnebne situacije, se mi zdi, so tudi generacijske razlike. Čisto človeško je, da se nekaj novega, kar izstopa iz norme, iz paradigme, ne vzame resno. Na take težave so naleteli veliki umi zgodovine, na primer Darwin ali Tesla. A dandanes se zdi, da starejše generacije ne verjamejo mlajšim, da preprosto zamahnejo z roko, ko omenimo višanje števila naravnih katastrof ali povprečne zemeljske temperature. Prevečkrat pa smo označeni kot neizobraženi, neuki, neizkušeni "[post-jugoslovanski] neo-komunisti" ali kaj podobnega. Oznaka post-jugoslovanski posebej velja za takšne, ki prihajajo iz območja bivše Jugoslavije, saj je tam "še vedno povsod komunizem" (tega reka se posebej radi poslužujejo ljudje, ki ne živijo v Sloveniji).

Čisto osebno pa se mi zdi zanimivo, kakšen poudarek daje politika "vpadu" migrantov in beguncev, češ da bodo uničili našo kulturo – naša kultura, ki ne bo pomenila nič, če se bomo lahko čez 12 let žgali pod svobodnim soncem. Podobno velja za (vehementne) nasprotnike splava, ki tej pravici nasprotujejo tudi v primeru posilstva[3] – pri teh nasprotnikih, ki so se v Sloveniji manifestirali v stranko, stoji nasprotovanje splavu na prvem mestu. Vsakič, ko nastopajo, trdijo kako močno se borijo za (nerojene) otroke, koliko več bo država morala narediti za mlade družine. A v dejanju, se zdi (če pogledamo eno izmed njihov spletnih strani), se borijo skoraj izključno proti abortusu, varovanje planeta za bodoče generacije pa komaj omenjajo. Sicer pa, kdo bi sploh še hotel prinesti otroka v tak svet? V svet, kjer se najprej oceni človeka po tem od kod prihaja, koliko ima v žepu, kakšne barve ali veroizpovedi je. V okolje, kjer se strastno obuja fašizem in nacizem ter se tiste, ki mu nasprotujejo, zmerja z morilskimi komunisti, čeprav komunisti danes nimajo veliko skupnega s komunisti pred 80 leti.

 

Na mestu konca bi pa priporočal samo branje. Kot začetek lahko omenim nekaj literature, ki nekatere moje argumente podpre ali pa jih razširi:

Barrow, Mark (2015). Nature's Ghosts.

Dawson, Ashley (2017). Extinction.

Fenimore Cooper, James (1826). The Last of the Mohicans.

Ford, Rachel (2014). "When a corpse has more rights than a woman". Daily Kos.

Hornaday, William (1913). Our Vanishing Wild Life.

Jefferson, Thomas (1832). Notes on the State of Virginia.

Lewis, Simon in Mark Maslin (2015). "Defining the Anthropocene". Perspectives.

Malm, Andreas (2015). "The Anthropocene Mythe". Jacobin Magazine 03/2015.

Wallace-Wells, David (2017). "The Uninhabitable Earth". New York Magazine 07/2017.

 

Aljaž Pestotnik Robič, 20.05.2019