Največja Možna Neumnost

Na Koroškem imamo tri samostojne politične organizacije, pri občinskih volitvah nastopa dodatna slovenska politična frakcija, v kateri najdemo člane iz vse treh omenjenih organizacij. Ta je zunaj narodne skupnosti tudi najbolj prepoznavna in s svojim regionalnim konceptom nagovarja širši krog ljudi, tudi nemško-govoreče Korošce, čeprav se jasno deklarira za slovensko. Na občinski ravni je to uspešen model, na deželni ravni pa smo koroški Slovenci v sedemdesetih letih preteklega stoletja tesno zgrešili samostojen, slovenski mandat – tudi zaradi notranje razcepljenosti. In zdi se mi, da je trenutno politična dejavnost koroških Slovencev – po (začasni?) rešitvi topografskega vprašanja – usmerjena več ali manj na znotraj, na obračunavanje znotraj narodne skupnosti, na medsebojno spletkarjenje in dokazovanje boljše poti, kar je spričo dejstva vpadanja števila slovenskih govorcev na Koroškem Največja Možna Neumnost (NMN=po vzorcu iz nemščine: GAU=Größter Anzunehmender Unfall; nanaša se na možne posledice jedrske katastrofe). Le koga bomo v bodoče sploh še lahko prepričevali o sebi na ta način?

Mogoče se motim? Mogoče mediji premalo poročajo o raznovrstnih, morda celo skupnih prizadevanjih naših političnih organizacij za blagor narodne skupnosti? Morda se prevečkrat ujamemo v dejstvu, da so samo slabe novice dobre novice in potem morata pri poročanju pač prevladati notranji prepir in notranja razcepitev, prepojeni z očitki, lažmi in izgovori. Niti ne govorim o skupnem političnem zastopstvu, ki je pod danimi pogoji utopija, pač pa o potrebnem skupnem nastopanju v vprašanjih, ki so za narodno skupnost odločilnega pomena. Tudi različna mnenja ne smejo biti problem v pluralistični družbi, samo v določenih trenutkih mora biti jasno, da vsi skupaj hočemo prispevati nekaj dobrega, nekaj, kar je narodni skupnosti v prid.

In kako mladi razmišljajo o tem? Ali so jim politične organizacije koroških Slovencev pojem ali poznajo vsaj njihova imena? Poznajo njihove predsednike? Poznajo njihove programe, če le-ti sploh obstajajo? Ali pa grejo po svoje, s trebuhom za kruhom, tja, kjer si obetajo nekaj zase, nekaj, kar bodo lahko sooblikovali in se poistovetili s tem? Če mladi zapuščajo Koroško je to za narodno skupnost še bolj usodno, kot za deželo samo, ker narodna manjšina odhod vsake posamezne osebe čuti dosti močneje kot večina. Istočasno se priseljujejo na Koroško tudi Slovenci iz sosedne Slovenije, kar bi po svoje lahko bolj krepilo narodno skupnost, samo so za to potrebni konkretni programi, načrti in vizije. V času, ko se Koroška in Slovenija gospodarsko in družbeno vse bolj povezujeta, ko meje – kljub trenutni krizi in zaostrenimi kontrolam – postajajo vse bolj prepustne, moramo najti poti do teh ljudi, ki prihajajo k nam in ki so nam blizu (po narodnosti, po jeziku in po družbeni strukturi, navsezadnje tudi po dolgi skupni zgodovini, po starih življenjskih zgodbah). V stari Avstro-Ogrski, od Slovanov nekdaj imenovani »ječi narodov« je bila večjezičnost v družbi nekaj normalnega. Ljudje so se definirali po regijah, po območjih na katerih so živeli skupaj z ljudmi različnih narodnosti in različnih jezikov. Ta model skuša po svoje uresničevati tudi Evropska unija, če tako rada govori o Evropi regij. V tem je velika priložnost za narodne manjšine v raznih državah Evrope. Če za malenkost presežemo nacionalne meje vidimo, da je sodobna družba večjezična, da so pripadniki jezikovnih manjšin pravzaprav večina in da je enojezičnih družb čedalje manj. Pri tem je odločilno le mesto, ki ga posameznemu jeziku dodelimo v sodobni družbi. Kot pripadniki manjšine smo po svoje senzibilni za te odtenke, ki v vsakdanu pridejo do izraza na različne načine. Od političnih zastopnikov pa si pričakujem spoštljiv odnos do tega in zgledno postopanje v narodnostnih vprašanjih. Manj naj bi šlo za to, kdo bo koga ugnal, kot pa za to, kako lahko svoje dodamo k ohranjanju in razvoju slovenskega jezika na Koroškem in v širši regiji. Če Evropa izpostavlja postulat enakopravnosti vseh uradnih jezikov Evropske unije, se moramo na Koroškem zavedati tega, da (še) govorimo dva enakopravna evropska jezika. Že za to se splača, da se čim manj poslužujemo Največje Možne Neumnosti, ker nas bo sicer hitro pobralo.

Martin Kuchling