Napačni lokalni interesi

Zavzemanje za lokalne interese je lahko nekaj plemenitega. Najprej enkrat je čisto naravno, da vsak najprej gleda na sebe, po kapitalistični teoriji Adama Smitha pa šele iz tega nastane skupen trg in tudi skupen interes, ki prinaša najboljše rezultate. Problemov celega sveta ne more rešiti nihče, zadeve v lastni okolici pa že. Kdor hoče veliko, naj začne pri malem.

Pogosto po akterji upravičeno zavzemanje za lokalne interese zamenjajo z ozkoglednostjo in pozabijo, da na svetu niso sami. Iz razgledanih županov nastanejo vaški cesarji, iz ponosnih in patriotičnih državnih voditeljev nacionalisti po kovu »Make XY great again«, iz velike vizije skupne Evrope malenkostno prepiranje o pritosjnostih. Kam takšna zagledanost v lastni egoizem lahko vodi, na srhljiv način opazujemo v teh tednih…

Seveda v bistveno manjšem obsegu, zato pa tem bolj dosledno politiko napačnega lokalnega patriotizma zelo dobro poznamo tudi koroški Slovenci. Zelo dober primer je bil proces zapiranja malih šol. Ko so pred leti začeli z zapiranjem teh malih šol, smo zagnali še velik vik in krik, da najprej umre šola, nato pa vas in s tem naše dvojezično podeželje. Pomagalo seveda ni nič, Slovenji Plajberk, Obirsko, Libuče, Žvabek, Radiše, itd., vse so zaprli. Proces še ni končan, ampak če sedaj spet zaprejo kakšno manjšo šolo, komaj še skomignemo z rameni. Ko se je ta razvoj pričel, so bili tudi – redki – glasovi, da se naj ne upiramo razvoju, ki ga itak ne moremo preprečiti, temveč ga naj skušamo usmerjati. Menili so, da naj bi se vključili v diskusijo s predlogi, da vzamemo na znanje, da bo treba to ali ono šolo zapreti, vendar zato želimo kvalitativne izboljšave glede dvojezičnosti pri nastajajočih večjih šolskih centrih, da želimo tam hkrati uvedbo zakonsko urejenih dvojezičnih vrtcev, urejeno dvojezično popoldansko oskrbo itd. Uveljavili se ti glasovi niso, šole so kljub protestom zaprli, dobili pa, kar se tiče dvojezičnosti – nismo nič.

Podobno nam spet enkrat grozi na področju sodstva. Obstoječa dvojezična sodišča v Pliberku, Železni Kapli in Borovljah so dobesedno eksoti. Nikjer ni več tako, da bi bil en sam sodnik pristojen za kazenske zadeve, ločitve, civilne pravde, zapuščinske postopke – torej za vse. Povsod drugod že dolgo delajo specializirani sodniki. Vrhu tega imamo samo še enega dvojezičnega sodnika na teh sodiščih, dvojezičnega osebja sploh ni, eno od teh sodišče pa dejansko sploh ni več zasedeno. Stroka že dolgo pravi, da bi bilo bolje, če postanejo dvojezična sodišča v Celovcu, Beljaku in Velikovcu, tam bi zagotovili, da je stalno prisotna neka prevajalska služba, da je dejansko prisoten najmanj en dvojezični sodnik, da imamo tudi dvojezično osebje. Cilj kariere mladih sodnikov pač danes ni več tisti, da si želijo v Borovlje ali Železno Kaplo, temveč morda kot postaja na sodnijski poti okrajno sodišče, potem pa naprej na deželno sodišče in če gre, celo še dlje. Mimogrede bi lahko uredili tudi problematiko dvojezičnosti na deželnem sodišču v Celovcu. Imeli bi dobre možnosti, da takšna reforma, ki bi bila v prid vsem in predvsem tistim pripadnikom narodne skupnosti, ki doslej sploh nimajo možnosti pred sodišči uporabljati slovenščino, uspe. Pa se spet pojavljajo lokalni patrioti, ki za vsako ceno želijo ohraniti obstoječa mini-sodišča, čeprav o tem, kako potekajo postopki in sploh, kako potekajo dvojezični postopki, nimajo niti pojma. Pričakujejo pač aplavz iz lokalnega konca, da bi se poglobili v tematiko, je preveč zahtevno. Pa bomo na koncu, se bojim, spet enkrat dobili nam že tako dobro znani nič. Sodišča bodo kljub temu zaprli, bosta pač na papirju postali dvojezični sodišči v Velikovcu in Celovcu, zakaj nam naj bi dali Beljak, bodo spet stavili pod vprašaj. Vsebinske točke, ki bi jih sedja lahko ob sodelovanju s pristojnimi še dosegli, seveda ne bodo tema, če bodo prišli do zaključka, da jasnega pristanka na reformo s strani koroških Slovencev tako in tako ni možno pričakovati.

Ne da bi to hotel, si lahko predstavljam, da bomo čez kakih deset let imeli podobno diskusijo, kar se tiče malih občin. In spet se bomo zavzemali in svarili, da je na udaru podeželje. Možnosti, doseči npr. obvezne odbore za zadeve narodne skupnosti, urediti neko močno dvojezično regionalno zastopstvo, ki ne vidi samo svoje lastne občine itd., pa bomo morda spet zamudili, čeprav bodo reformo, ko bo enkrat nujno potrebna, seveda kljub temu izvedli.

Pa spet zapustimo koroške Slovence. Če je komu v tolažbo, zadeve pač tudi drugod ne funkcionirajo. Pandemija je lepo pokazala kaotično stanje avstrijskega federalizma, dežele narekujejo, kaj zvezna ravan sme in kaj ne. O potrebni reformi našega federalističnega sistema, v katerem imajo glede na majhnost zvezne dežele mnogo preveč oblasti, diskutirajo politologi že desetletja, v realnosti pa so deželni glavarji premočni, da bi lahko karkoli spremenili. Trenutna šibkost in nemoč Evrope je morda šele zbudila pohlep Putina, da napade Ukrajino. Po  prvih jasnih in skupnih evropskih odgovorih na ta mednarodni zločin pa se že spet kažejo razpoke v evropski arhitekturi, predvsem Avstrija je ena od tistih držav, ki zelo vehementno izpostavlja lastne gospodarske interese. Koroški Slovenci nismo nič boljši in tudi nič slabši od ostalih Evropejcev. Toda v lastnem interesu bi bilo potrebno, da znamo pogledati vsaj na celotno dvojezično ozemlje in se ne razumeti samo še kot pliberški, kapelški ali boroveljski Slovenci.

Mag. Rudi Vouk, 05.04.2022