Ne postavimo kozla za vrtnarja!

Ko je nek človek izvedel, da govorim slovensko, mi je z nedolžno-naivnim glasom povedal, da bi moral službovati v »Ferlachu«, saj na Beljaškem slovenščine ni. Izjava sama me ni razburila, saj je nisem slišal prvič. Navajen sem takih pripomb iz ust nemško govorečih, redkeje, a vendar tudi iz ust slovensko govorečih. Velikokrat se je ob takih pripombah že razvil zanimiv pogovor, ki je pogosto uspel odpraviti vzrok izjave – nevednost.

A tokrat sem zaradi izjave osupel. Človek, ki me je mislil poslati v Borovlje, je doštudiral zgodovino. V Celovcu. V zadnjem desetletju.

Človek je »ekspert« za zgodovino, ki svojo »ekspertizo« tudi službeno posreduje drugim. Vem, nihče ne ve vsega. A kamor gledam, mrgoli tako imenovanih ekspertov. V časopisju in na televiziji, povsod nam govorijo eksperti.

Nekaj jih je zares strokovnjakov, nekaj jih ni. Če se oziram zgolj na prve, je tako, da so strokovnjaki odvisni od finančnih sredstev, financerji pa imajo svoje interese. Nesrečnega stanja ne želim braniti, niti se preveč izjasniti o njem/poglabljati vanj. Mislim pa, da je na nas, če je nam demokratično naravnana družba kaj pri srcu, kako sprejemati besede iz ust teh in onih ekspertov, kako jih razumeti, kako jih udejanjiti v vsakdanju.

Želim nam vsem kritično držo do vsega in vseh, ki postavlja vprašanja, se pozanima in sproti preverja.

Reinhold Jannach