Nekaj misli o zeleni energiji

Avstrijska vlada želi posledice svojih posegov v javno in gospodarsko življenje zaradi Covid-19 »investirati proč« predvsem tudi z naložbami na področju »zelenih« energij. Odlično! - za določene segmente gospodarstva in izbran krog ljudi. A če stvar postavimo pod drobnogled lahko prispevajo prenovljivi viri energije za resničen dobrobit Zemlje, živih bitij in človeštva bore malo.

Ena hinavščina na področju »okolju prijazne« energije je hvalisanje bioplina. V reaktorjih za pridobivanje bioplina bakterije razgrajujejo organsko snov. Organsko snov, ki jo v Evropi uporabljamo v ta namen, peljejo k nam tudi z južne poloble. Že samo pridelovanje te biomase ni okolju prijazno, saj jo mdr. pridobivajo na področjih, kjer se je razprostiral pragozd. Z gozdom, ki ga krčijo za pridobitev poljedeljskih površin, umirajo tudi živali. Zelo nazoren primer posledic požarov za živali smo nedavno videli v medijih. Slike zaradi plamenov pohabljenih, stradajočih in umirajočih koal so krožile okoli sveta.

Ena izmed posledic krčenja pragozdov za pridelavo biomase je tudi trajnostno uničenje tal.

Poleg tega se za obdelavo kultur uporablja veliko energije v obliki fosilnih goriv. Nato se še več goriva potroši za prevoz biomase do pristanišč, od koder z ladjami potuje z južne poloble na severno. Velike tovorne ladje so prave onesnaževalke morja in podnebja z ogromno porabo goriva.

Če bi gorivo, ki se nameni pridelavi in prevozu biomase neposredno uporabili, bi naravi delali večjo uslugo, kot s tem lažnivo ekološkim početjem.

Nenazadnje ne smemo pozabiti na posledice bioplina na podnebne spremembe. Ko bakterije razgradijo biomaso nastane toplogredni plin metan (CH₄), ki ga želijo pridobiti kot vir energije. Problem pa je v tem, da je vsaka molekula metana, ki se izmuzne v okolje, kratkoročno za 25% = 4x bolj škodljivo od enega molekula CO₂, ki nastane pri izgorevanju npr. v motornih vozilih. Zaradi dolgoživosti molekul metana se na dolgi rok govori o še večji škodljivosti metana v povezavi z učinkom tople grede.

 

Seveda je »zelenih« virov energije več. Zelo se propagirajo npr. vetrnice za pridobivanje električnega toka. Zaradi vetrnic umira samo v Nemčji leto za letom več 100.000 ptic, več 100.000 netopirjev in nešteto žuželk. Ptice in netopirje poginejo večinoma zato, ker jih sesekljajo rotorji, žuželkam pa zaradi hitre spremembe zračnega pritiska v bližini rotorjev kolabirajo traheje, njihov dihalni sistem. Ekološke posledice tega posega v ravnovesje živih bitij so dolgoročne in neocenljive.

 

Za pridobivanje »ekološkega« električnega toka z vetrnicami in solarnimi celicami porabimo tudi ogromno količino redkih rudnin. Isto velja za izdelavo vseh oblik električnih vozil, od avtomobilov do koles in skirojev.

Pri pridobivanju redkih rudnin porabimo ogromne količine energije. Poleg tega se uniči narava, za ustanovitev ali širjenje rudnikov se npr. pogosto krči pragozd. Strupene odplake, ki nastanejo pri pridobivanju kovin, speljejo v reke, kjer se nato zastrupijo in umrejo živa bitja. Te kovine učinkujejo tudi na dolgi rok. Ob Ziljici pri Podkloštru je koncentracija težkih kovin v tleh še danes, desetletja po ustanovitvi rudarskih dejavnosti, povečana.

Pridobivanje redkih rudnin tudi iz etičnega vidika ne bi smeli podpirati, saj delavci pridobivajo kovine pod neetičnimi pogoji. Niso deležni pravic in zaščite, ki jih imamo v Evropi. Veliko jih zboli za vrsto bolezni, od rakavih, do bolezni živčevja in neplodnosti.

Zaključil bi rad z opozorilom na pesem El Celular ('Prenosni telefon') Ernesta Cardenala (1925-2020), v kateri se avtor ukvarja s problematiko na primeru rudnikov koltana v Angoli.

 

Iskreneje bi bilo, če bi se namesto neiskrenih besed o »zeleni, okolju prijazni« energiji ukvarjali z geslom manj.

 

Reinhold Jannach