Novice

Okoli slovenskega tednika Novice se vedno znova odpira vprašanje, kdo naj bi financiral ta svojčas menda tako zaželeni, skupni tednik. Trenutno pač velik del teh stroškov nosi RS. Kako so si tisti, ki so v to zgodbo o skupnem časopisu ob njenem nastajanju verjeli in vanjo vlagali energijo, ta tednik zamislili, nam je postalo jasno najkasneje ob prispevku  ob sedemdesetletnici prvega glavnega urednika. V tej nekaki življenjski pripovedi nam je le-ta razgalil vse svoje življenjsko delo: Pot na Dunaj, tam pristanek med »Kladivarji«, mogoče po njegovi zaslugi (?) niso dodali kladivu še srpa, da bi bila simbolika še jasnejša?.. Na poti v Ljubljano vmesna postaja pri »Slovenskem Vestniku«, glavnem trobilu naše razdvojenosti...  

Tako, kot da ne bi koroški Slovenci premogli takrat nikogar, ki bi imel le nekaj izkušenj z nepristranskim  novinarstvom, so se oprijeli bivšega »Kladivarja«, ki celo leta Gospodovega 2020 s ponosom trdi, da so bili ti Kladivarji v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja v popolni opoziciji do ZSO, kaj šele do NSKSa. (Danes sta ti dve organizaciji nosilki in izdajateljici tega skupnega tednika). Verjetno, da je kot glavni urednik moral pač včasih tudi malo delati, saj tudi novi časopis ni nastajal sam od sebe. Zato (?) pogodbe ni podaljšal! Novice pa, ki jim je prav on z nekaterimi drugimi, ki se lahko pohvalijo s tem, da so svoje politične, svetovnonazorske in novinarske »sposobnosti« pridobivali na, medtem že davno prodani »Tarviserci«, pa se rešujejo iz krize v krizo.

Pred leti so, prej gojenci, ob propadu te ustanove pa njeni upravitelji z velikanskimi subvencijami (jugoslovanskimi in avstrijskimi) natisnjene knjige odvažali v mlin za recikliranje starega papirja.  Ko me je na to početje opozoril opazovalec teh dogodkov, sem klical svojega nekdanjega sošolca, takrat enega izmed odgovornih te ustanove, nastanjene na tej zelo imenitni lokaciji v Celovcu. Vprašal sem za dovoljenje, da bi smel prebrskati kup teh knjig in pogledati, če ni med njimi katere, ki je še nisem poznal in jo rešiti na svojo knjižno polico. Odgovor je bil kratek, jedernat in nedvoumen: ne, ker te knjige odvažamo v neko skladišče, ker se mora hiša do.., datuma se ne spomnim, izprazniti. V tem skladišču naj bi jih, če se prav spomnim civilniki, uredili po temah in ne vem po čem še in jih zložili v ustrezne predale.

Kaj pa Novice? Razen nekaterih dobrih prispevkov prinašajo predvsem članke o »v vesolje zapisani resnici« glede partizanskih zaslug za »osvoboditev« Slovenije, Jugoslavije in slovenskega naroda na sploh, vrednotah »antifašističnega« boja  o »fašističnih« srečanjih na libuški gmajni, o izkrivljanju zgodovine, kadar kdo omeni Stalina kot Hitlerjevega kolaboraterja ob izbruhu druge svetovne vojne,  o legitimnosti povojnih ljudskih sodišč in o nerazumevanju za oprostilne sodbe sedem in pol desetletij za tem, predstavljanje poklicnih revolucionarjev, ki razen levolevih študentov, ne zanimajo nikogar. Nobene besede obžalovanja pa za zločine takratnega zverinskega režima. Ne čudim se, da take Novice, ki masivno žalijo žrtve in potomce takratne komunistične oblasti, mnogokrat malo ali pa sploh neprebrane, potujejo z neljubo reklamno šaro vred v kontejner za stari papir.

Za kvaliteten in odprt tednik pa, ki bi dovolil in bi njegovi uredniki bili sposobni voditi diskusijo o vseh temah naše narodne biti, tudi zgodovinskih in političnih, pa bi bili naročniki pripravljeni plačati ta ali oni evro več.

Za Novice, kakršnih smo vajeni do sedaj, je bila zadnja pavza v nekaterih pogledih kar blagodejna. Upanje na to, da se bo novi glavni urednik zmogel osvoboditi okovov iz časa pred padcem berlinskega zidu pa vendarle še obstaja. Želim mu vsekakor vse najboljše, močno hrbtenico in neomajnost pri iskanju prave poti za naš skupni časopis.

Toni Olip