Obletnice, pretekle in prihodnje
Komaj nekaj mesecev je minilo od stote obletnice plebiscita. Praznovanje te obletnice nam je prikazalo to, kako se taka obletnica lahko prikaže v najlepši luči za politično odgovorne. Bilo pa je to vsekakor veliko boljše, kot ob petdesetletnici plebiscita leta 1970, ko koroški Slovenci nismo bili niti zaželeni, niti voljni sodelovati pri petdesetletnici praznovanja »zmage v nemški noči«. Eden glavnih hujskaških govornikov v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja je bil Josef Feldner. Od sebe je dajal take, da tisti, ki se teh »proslav« še živo spominjamo, ne moremo verjeti, da je danes oziroma že kar nekaj let član t.i. »konsenzne skupine«. Ob strani mu je takrat neomajno stal glavni urednik dnevnika Kleine Zeitung, Heinz Stritzl. Tudi on je, kakšen slučaj, član te konsenzne skupine, ki se po političnem naročilu sonči v luči žarometov ob podeljevanju nagrad in hvalisanju ljudi, ki so omogočili »rešitev« tega problema na osnovi približno ene petine tistih dvojezičnih tabel, ki bi morale stati že ob koncu petdesetih let prejšnjega stoletja - takrat seveda po tedaj veljavnih rezultatih ljudskega štetja iz leta 1951. Vemo, da so takrat politično odgovorni v deželi, namesto da bi se lotili reševanja teh problemov, nemškonacionalnim organizacijam dali kar nekaj desetletij časa in proste roke za brezobzirno udrihanje po slovenski narodni skupnosti. Da omenim le šolske stavke in posledično ukinitev obveznega dvojezičnega šolstva leta 1959. Vse v koroškem deželnem zboru zastopane stranke so bratsko povezane sodelovale v tej destruktivni žaloigri.
Kaj pa petdesetletnica škofijske sinode, ki nas čaka čez dobro leto? Se bo kdo spomnil političnih in cerkvenih dejavnikov tistega časa? Se bo še kdo spomnil dr. Valentina Inzka st., ki je s svojo prošnjo za odpuščanje, naslovljeno na navzoče nemško govoreče delegate škofijske sinode, dal sinodi popolnoma novo smer in kvaliteto pogovorne kulture. Njegov soborec na nemški strani, dr. Ernst Waldstein, je s svojo neoporečno in svetovljansko osebnostjo, predvsem pa z lastno življenjsko zgodbo, dajal Inzku moč in veljavo preko meja narodnih taborov.
Bomo sposobni priti do spoznanja, da se je na cerkvenem področju rodil pošten dialog že takrat? Pošten dialog in ne konsenz na račun manjšega ali slabotnejšega. To ni bil gnil kompromis, kjer bi dva nemškonacionalca količila meje, do katerih naj bi se Slovenci smeli gibati, temveč začetek doslednega iskanja resnične sprave in poti do pravične rešitve odprtih vprašanj s postavitvijo pravil igre za celotno dvojezično ozemlje. Ker politika temu zgledu ni sledila, smo danes na Koroškem soočeni z jezikovno podobo kakršna pač je.
Si bomo vzeli čas za branje dokumenta o sožitju Slovencev in Nemcev na Koroškem? Seveda so bili takrat v času »Ortstafelsturma« možni le počasni premiki. Za tisti čas ne gre zanemarjati dejstva, da so imeli takrat koroški Slovenci, njihova domača beseda in pesem, domovinsko pravico v javnosti le na lastnih prireditvah, izven teh pa skoraj izključno v cerkvi.
Da je lahko brez vidnih ali slišnih protestov pred letom dni postal koroški Slovenec krški škof, se imamo zahvaliti najprej njemu samemu. Dosledno je namreč gradil svojo osebnost, blizu tistim, ki jih je potrošniška družba odrinila na rob revščine, mraza in lakote. Po drugi strani pa sta pripravljeni teren za tako odločitev in široka pripravljenost koroških kristjanov obeh narodov, da tako odločitev tudi sprejmejo, skupen dosežek vseh tistih, ki so si skozi desetletja prizadevali za pravično sožitje obeh narodov.
Vseh teh dogodkov in osebnosti, ki so jim pripravljale pot, bi se veljalo spomniti drugo leto ob petdesetletnici škofijske sinode. Nekaj časa za priprave na to obletnico vsekakor še imamo.
Toni Olip