Od kod in kam?

Januarja sta Nežka in Mirko Kert napisala in poslala pismo bralcev na Novice. Pismo se nanaša na letošnjo novoletno razpravo (okroglo mizo) v Tinjah in je bogato na podatkih - žal pismo iz katerokoli razlogov ni bilo objavljeno.

Ker je komentar zanimiv, saj nam osveži zgodovinski spomin in daje pomembne informacije, ga objavljamo na soketni strani NSKS.

 

Od kod in kam?

Letos januarja smo v okviru Novoletnega srečanja v Tinjah lahko sledili zanimivi okrogli mizi, kjer so z moderatorjem Dejanom Valentinčičem razpravljali na temo „Od kod in kam?“ pravnik Rudi Vouk, filmska ustvarjalka in učiteljica Milena Olip, zgodovinarka Karla Oder, direktor Mohorjeve in politolog Karl Hren in ustavni sodnik Klemen Jaklič.

Taka srečanja s temeljitejšo razpravo o zgodovini in bodočnosti koroških Slovencev so ob začetku novega leta, pa tudi sicer, zelo primerna. Koroška je bila od vsega začetka sestavni del slovenskega prostora, o čemer pričajo Brižinski spomeniki, ki so nastali okoli leta 1000 na Koroškem in so najstarejši pisni dokumenti v zgodnji slovenščini in najstarejši latinični zapis kakršnegakoli slovanskega jezika. Slovenščina je bila prisotna v vseh vladnih gremijih in tudi pri ustoličevanju koroških vojvod vse do leta 1414.

V drugi polovici 19. stoletja je Celovec postal celo prestolnica kulture in slovenstva, predvsem po zaslugi Mohorjeve družbe. Problemi za razvoj slovenščine so se začeli pojavljati predvsem z naraščanjem nemškega nacionalizma. Še okoli leta 1920 je bila slovenščina pogovorni jezik za okoli 35 % koroškega prebivalstva. Ko pa je nemškim nestrpnežem po plebiscitu 1920 uspelo razdvojiti Slovence v t. i. „vindišarje“ in zavedne Slovence, ki so bili po njihovi presoji izdajalci domovine in zagovorniki Kraljevine Jugoslavije, ker so glasovali za Jugoslavijo, so se življenjski pogoji za Slovence na Koroškem neverjetno hitro zaostrili in poslabšali. Hitro naraščajoči vpliv nemških nacionalistov v Avstriji (še posebno na Koroškem) je l. 1938 privedel do priključitve Avstrije k nemškemu rajhu (brez kakršnegakoli upora!). Avstrija kot samostojna država je izginila z zemljevidov. Protislovensko postopanje je doseglo svoj višek s prepovedjo vsake slovenske besede in izseljevanjem Slovencev. Za sedem let je veljalo striktno povelje „Kärntner, sprich deutsch!“ (Korošec, govori nemško!).

Po drugi svetovni vojni je koroška deželna vlada določila, da hoče popraviti vsaj nekaj škode, ki so jo utrpeli Slovenci, in je določila, da bo na dvojezičnem delu Koroške poleg nemščine tudi slovenščina na vseh šolah obvezen predmet. Na žalost pa s končano vojno duh ponemčevanja ni ponehal. Nam Slovencem na Koroškem in Štajerskem ter Hrvatom na Gradiščanskem so 15.5.1955 s sedmim členom Avstrijske državne pogodbe (ADP) obljubili obstoj in podporo, vendar te obljube niso držali. Nemškonacionalci, zaposleni v skoraj vseh upravnih enotah, tako v občinah kakor tudi v okrajnih in deželnih ustanovah, pri varnostnih organih (npr. policiji in vojaštvu) ter v vseh strankarskih gremijih so dosledno preprečevali slovenščino v javnem življenju in prostoru. Že tri leta po podpisu ADP, jeseni 1958, so s protizakonito šolsko stavko (deklarirano kot stavko staršev) ter v sodelovanju z deželnim šolskim svetom odpravili obvezni pouk slovenščine. Slovenskega ljudskošolskega pouka so bili deležni samo še tisti učenci in učenke, ki jih je njih oče k slovenskemu pouku s svojim podpisom prijavil. Podpis matere za to ni zadostoval.

Mržnjo do vsega slovenskega so tako stopnjevali, da so v sedemdesetih letih masovno podirali vse dvojezične table, vse to nekaznovano. Ko je deželni glavar Sima hotel normalizirati odnose do sosednje Slovenije, so ga zamenjali z Wagnerjem, ki je po svoji nemškonacionalni drži pripravil Koroško za FPÖ-vladarja Haiderja. S pravo hitlerjansko držo je ta razglašal: »Koroška bo enojezična!« in spravil vso Koroško gospodarsko skoraj na beraško palico.

V drugem desetletju novega tisočletja pa so se končno pokazali pojavi za izboljšanje odnosov tudi do Slovencev pri nas. Vzdušje med slovenskim in nemškim prebivalstvom se je začelo izboljševati. Dvojezičnost so začeli v širši javnosti spoznavati za pravilnejšo pot v gospodarsko in mednarodno uspešnejšo prihodnost. Občina Pliberk je kot prva na Koroškem po soglasnem občinskem sklepu pokazala tolikšno politične korajže, da so dobila vsa naselja dvojezične krajevne napise. Zdaj manjka samo še slovenski napis na občinski hiši, na železniški postaji, pri orožništvu in sodniji, seveda pa tudi na šolah.

Ko bo večina gospodarsko, kulturno in politično odgovornih na Koroškem in v Avstriji spoznala, da Slovenci nismo izdajalci domovine in države, temveč da z dodatnim jezikom bogatimo kulturno pestrost pri nas in v Evropi, bomo mogli obdržati kulturno bogatejšo Koroško brez hujskanja proti sosedu in z živeto dvojezičnostjo.

Da je mogoče poživiti že skoraj na družbeni rob postavljene kulture, nam kažejo primeri na Škotskem, Valižanskem in Irskem. Da bomo sposobni za pozitiven in optimističen vstop v našo bodočnost, moramo pa tudi mi sami z odločnejšim ravnanjem in konkretnimi koraki prevzeti soogovornost za tak razvoj. Eden od takšnih predpogojev za možen pozitivnejši razvoj je brez dvoma ta, da bomo v vseh življenjsko važnih zadevah spregovorili z eno besedo, kar pa bo mogoče le tedaj, če bomo sposobni se zorganizirati v skupnem narodnostnem zastopstvu in spregovoriti z enim glasom! Vse tri dozdajšnje politične organizacije moramo združiti v eno, če hočemo, da bomo slišani.

 

Nežka in Mirko Kert

Nonča vas/Einersdorf 72

9150 Pliberk/Bleiburg