Slika: Opredelitve

Opredelitve

Novembra lanskega leta sem se udeležil prireditve ob obletnici ustanovitve Zveze koroških partizanov v Celovcu. Osebni poklon oboroženemu odporniškemu gibanju proti nacističnemu režimu, ki je nameraval uničiti tudi slovensko prebivalstvo na Koroškem. Boj slovenskih partizank in partizanov je bistveno pripomogel k zlomu načrtovanega »tisočletnega rajha«. Hkrati pa je tudi temelj za naše pravice.

Nepregledna množica udeleženk in udeležencev me je presenetila. Okvir deloma precej unitarno obarvanega poteka prireditve se je verjetno prilagodil navadi publike, ki je bila večinoma iz Slovenije. Vprašanje kolaboracije s Hitlerjevim režimom je bilo prikazano precej enooko in preveč ozkosrčno, da bi pripomoglo k zacelitvi ran, ki še danes hromijo družbo in državni ustroj Republike Slovenije in slovenskega naroda.

Sicer pa so v ospredju mogočne manifestacije stale v bodočnost obrnjene opredelitve k perečimi vprašanji naše bitnosti. Kot najbolj pomembno se mi zdi jasno nasprotovanje na novo okrepljenemu desnemu ekstremizmu in rasističnemu ščuvanju proti migrantom. Odločilno za našo skupnost se mi zdi, da se upremo silam, ki valijo krivdo za lastne nedostatke na brezmočne manjšine in širijo svoje polžaje s tem, da podžigavajo strah pred tujim. Iste skupine, ki so še pred nedavnim ščuvale proti nami, se danes zaletavajo proti migrantom. Sem pa mnenja, da človek, ki prihaja k nam iz juga ne more biti slabši ali boljši od onih ljudi, ki so in še prihajajo v naše kraje iz severa.

Dialog, da je potreben tudi s silami na desnem robu, toda na podlagi jasnih smernic, kot so enakopravnost, antifašizem ter človekove in manjšinske pravice. S temi smernicami ne moremo barantati. Prav tako, kot dejanske enakopravnosti med spoloma se tudi ne moremo odpovedati enakopravnosti za koroške Slovence. Vemo, da smo v obeh primerih še precej oddaljeni od pravičnega stanja. Hvala Bogu pa nobenemu ne pride na misel, dati ženskam v Dobrli vasi z ustavnim določilom manj pravic, kot pa sotrudnicam v Goselni vasi.

Važno mi je tudi, da organizacije kot so heimatdienst in podobne ne izkoriščajo »dialogiziranja« s koroškimi Slovenci za učinkovitejšo gonjo proti Evropski uniji in za širitev strahu proti prosilcem za azil. Prepričan sem, da koroške Slovenke in Slovenci enakopravnosti na hrbtu šibkejših ne smemo doseči.

Hubert Mikel, 14.1.2019