Politične blodnje

Ameriški volilni boj se je začel z jasnimi besedami prejšnjega prvega para ZDA, Baracka in Michelle Obame. Oba sta se sicer doslej plemenito vzdržala komentiranja blodnjaškega vedenja Obamovega naslednika na ameriškem vrhu, kakor je to običajno za bivše predsednike.

So pa situacije, v katerih je potrebno dvigniti glas, in tako sta ocenila položaj v svoji državi tudi Obamova.

"VI MISLITE, DA SE STVARI NIKAKOR NE MOREJO ŠE POSLABŠATI. VERJEMITE MI: LAHKO SE!"

Ta stavek Michelle Obama mi je ostal še posebej v spominu in žal ima gospa prav. Takoj se mi je pojavila asociacija s položajem v našem ožjem, koroškoslovenskem svetu.

Po nepremišljenih ocenah in zahtevah predsednikov ZSO in SKS, po njunih blodnjaških izjavah o "paralelnih družbah" in "etničnih zbornicah" in primerjavah volilnih seznamov za morebitno javnopravno zastopstvo s seznami nacistov za deportacije koroških Slovencev se je zdelo, da je dno v politični debati med koroškimi Slovenci že doseženo. Pa ne, nekaj dni pozneje sta še obsodila "pridige sovraštva" (no, mislila sta verjetno "pridigarje", to samo kot jezikovni popravek ob robu) in s tem očitno merila na kritične glasove v narodni skupnosti. Kaj se zavedata, kaj govorita? Oba izraza sta pojma iz politične debate o islamističnem terorizmu in take izraze dva predstavnika koroških Slovencev nediferencirano uporabljata v kontekstu z ljudmi, ki v svobodni družbi na miren način izražajo svoje (drugačno) mnenje in se z demokratičnimi sredstvi zavzemajo za enakopravnost slovenščine v družbi.

In v svojem poslovilnem komentarju (zdaj bivši) glavni urednik Emanuel Polanšek v Novicah piše o »talibančičih« (!) v narodni skupnosti. Le koga Polanšek tako označuje? Morda koroškoslovenske študente, ki izražajo svoje mnenje, morda civilno pobudo SKUP, ki ji je pred tem samovoljno odredil nagobčnik v obliki cenzure, nemara celo Rudija Vouka ali kogarkoli drugega, ki se še javlja k besedi?

Vse to je več kot le skurilen pojav, pač pa škandal posebne vrste. Take primerjave zavestno delajo osebe s funkcijami in glasom v naši družbi. Kje je krik te naše družbe? Kako dolgo bomo to še dovoljevali in dopuščali? Ali smo Slovenci že tako otopeli, da teh strahovitosti ne opazimo več?

Obamova je menila tudi, da je na udarce pod pas z nasprotne strani mogoče odgovoriti le z dostojanstvom. Dostojanstvo pa se ne izraža le s prijaznim smehljajem, kot je rekla, pač pa je treba laži razkrinkati z grenko resnico.

Grenka koroškoslovenska resnica pa je med drugim, da dvojezični krajevni napis za Sele v Žitari vasi ni plod kakega razumnega dialoga na Koroškem in tudi ne zasluga kakega gospoda Sadovnika ali Juga, ki sta si – potem, ko sta gospoda Kukovico v vseh njegovih prizadevanjih poprej sramotno pustila na cedilu – uspeh urno pripela na prapor. Dialog, ki ga tako hvalita, je potekal na sodniji. Občinski svet je sklepal proti dvojezičnim napisom, župan se je "omehčal" šele po sodnih postopkih, medijskih prispevkih in zaradi izgleda na možni prestižni obisk predsednikov Avstrije in Slovenije ob plebiscitnih proslavah, torej na podlagi sodnih odločb in zaradi bežne možnosti kratkotrajnega sončenja v siju večjih mož.

V Šentjakobu, kjer je občinski svet sklenil drugače, namreč se je izrekel za prostovoljno postavitev 22 dvojezičnih krajevnih napisov, pa od obeh omejenih gospodov zastopnikov v pripravah ni bilo ne duha ne sluha, kot slišimo. Kakor prej že ne v Škocjanu, kjer smo se slovenski občani leta in leta trudili za uradni jezik in bili za to deležni represij občine.

Skrajno potrebno je, da se stvari čimprej postavijo spet na pravo mesto.

 

Mag. Sonja Kert-Wakounig