Povolilna razmišljanja

Za nami so volitve v avstrijski državni zbor, za nami poletje političnega brezdelja, za nami pa tudi čas, v katerem se je razbilo kar nekaj porcelana v medstrankarskih in medčloveških odnosih. Kakorkoli se je kdo odločil, naj mu bo. Nam, navadnim zemljanom pa se stavlja kljub izgrajeni demokraciji, ki jo imamo, vprašanje, ali smo res kot posamezniki imeli kaj vpliva na razplet po volitvah. Jasni zmagovalec na teh volitvah, Sebastian Kurz, namreč ni dovolil pogleda v karte in s tem pustil odprte vse opcije pri sestavljanju nove vlade.

Zaradi razkošne izbire partnerjev, ki so mu na voljo za vstop v koalicijo, je končni razplet po teh volitvah odprt na vse strani. Ker pa vsi možni partnerji v slučaju vstopa v koalicijo želijo uresničiti tudi svoje predstave, bo povolilni poker nemara bolj napet od volitev samih.

Kako so se skozi ves čas volilnega boja Kurzu ponujali svobodnjaki, je bilo že na robu dobrega okusa. Bolj od zelene detelje so hvalili dosežke te kratkotrajne koalicije, Kurz je le nerad ugovarjal, saj so s to propadlo koalicijo hvalili najbolj njega, ki ji je predsedoval. V slučaju pogajanj s svobodnjaki bi imel Kurz verjetno lahko igro in bi hitro prišel do zaključka. Kakšno pa je razpoloženje znotraj FPÖ same, pa po tej volilni klofuti ni težko uganiti.

Bodo zeleni v primeru koalicijskih pogajanj dosledno zagovarjali svoja stališča? Kako bo znotraj stranke same? Bo v stranki še naprej vladala sloga kakršni smo bili priča v minulem volilnem boju? Ali pa bo po stari ustaljeni navadi prišlo do trenja med levo, skrajno levo in še kako feministično podskupino, ki je že leta 2017 s popolnoma zavoženim  volilnim nastopom in posledičnim izpadom iz parlamenta spravila zeleno gibanje na rob propada.

In SPÖ? Je po dogajanjih med ÖVP in SPÖ sploh še možno premostiti jarke, ki so jih drug drugemu kopali skozi mnogo let skupnega vladanja? Če je, potem prav gotovo ne pred spremembo, sicer še skoraj novih, vodstvenih struktur v SPÖ. Da bi se šel Kurz resno pogovarjat o novi vladi z Rendi Wagner, ki je bila predlagateljica nezaupnice prejšnji Kurzevi vladi, se mi zdi malo verjetno. Vrhu tega bi taka koalicija, v kateri bi bila SPÖ mali partner, vodila pod vodstvom Rendi Wagner do nadaljnjega sesipa stranke. Ker vodilne glave v SPÖ to vedo, se bodo tudi znali varovati tega smrtnega objema.

Političnim razmišljanjem in ugibanjem se torej to jesen odpira prostran prostor. Kar se tiče naših narodnih teženj, od nobene vlade nimamo pričakovati česa posebnega, mogoče se bo Olga Voglauer kdaj oglasila s kako besedo v naš prid. V vladi pa bi bil zame   že dosežek, če bi si novi notranji minister upal v prid skupne Evrope ukinili brezsmiselne kontrole na mejnih prehodih s Slovenijo.

Toni Olip. 07.10.2019