Slika: Putin – Hitler?

Putin – Hitler?

24. februarja letos je vojska Ruske federacije napadla Ukrajino, brez vojne napovedi. Saj vojne uradno ni, je koj „specialna vojaška operacija“. Do kraja so tajili, da bojo vdrli. Ameriške tajne službe so točno napovedale, kdaj bojo napadli Rusi. Rusom je uspelo, da so s svojimi barbarstvi utrdili ukrajinsko narodno ter državno zavest. Okrepili pa so tudi Evropsko unijo in severnoatlantsko zvezo NATO.

 Putinu in pa njegovim je neodvisna država Ukrajina že od nekdaj bruno v očeh, saj po njihovem pojmovanju Ukrajincev kot naroda ni, so samo del ruskega naroda. Tudi Belorusov kot samostojnega naroda ni. Putin in njegovi se sklicujejo na Kijevsko Rus kot zibelko vesoljne Rusije.

Kijevska Rus, stvaritev Skandinavcev, je obstajala nekako od 9. stoletja do 1223, ko so jo poteptali Mongoli. Zgodovinska prelomnica je krst velikega kneza Vladimira leta 988. Mogočna država je bila sicer na obrobju evropske civilizacije, je pa imela redne zveze z evropskimi državami. Iz Bizanca (Konstantinopel, Carigrad) so prejeli krščansko vero, po verskem razkolu Rim-Bizanc 1054 so sledili v pravoslavje.

Mongoli so vladali nekam do 1500 (tatarsko igo), moskovski ruski vladar se je vse bolj uveljavljal (zmaga proti Mongolom na Kulikovem polju 1380). Ko so Turki 29. maja 1453 zavzeli Konstantinopel, drugi Rim, in uničili bizantinsko vzhodnorimsko cesarstvo, si je Moskva prisvojila naslov tretji Rim.

Ozemlje današnje Ukrajine so osvajali Poljaki, Litovci, Švedi, Rusi, Mongoli, Tatari, Turki. V 18. stoletju (carica Katarina II., Nemka po rodu) je prišlo skoraj celo pod Rusijo. Rusija se ima za naslednico Kijevske Rusi, je pa dejansko naslednica mongolske zlate horde. To se kaže zlasti v razmerju do podložnikov. Carska Rusija ni priznavala Ukrajincev, ukrajinščina je bila prepovedana. Edino na tedaj avstrijskem zahodu z Lvivom (poljsko Lwów, rusko Lvov, nemško Lemberg) kot središčem se je lahko razvijala ukrajinska narodna zavest z bogato kulturno dejavnostjo. Komunist Lenin (umrl 1924)  je dal Ukrajincem nekaj svoboščin.

Po revoluciji 1917 je kratko časa obstajal zametek samostojne Ukrajine, a že začetek 1918 jo je zavzela sovjetska Rdeča armada. Stalin je v 30-ih letih zakrivil tako imenovani gladomor, ukr. holodomor. Več milijonov Ukrajincev je poginilo od glada. Je pa dežela zaradi izredno rodovitne črne zemlje ena izmed žitnic na svetu. Stalin, ki se je, Gruzinec po rodu, kot diktator razvil v ruskega nacionalista, je Ukrajince sovražil do kraja. Mnoge je dal deportirati in tja naseljeval Ruse; tako so ravnali tudi carji. Ukrajinščina v Ukrajini kot uradni jezik ni bila enakopravna. Na prvem mestu je bila zmeraj pa povsod ruščina.

Stalin je dosegel, da sta bila Ukrajina in Belorusija poleg Sovjetske zveze članici Organizacije združenih narodov. Po razpadu SZ 1991 je bila samostojna Ukrajina tretja atomska sila na svetu, za ZDA ter Rusijo. Z budimpeštansko pogodbo iz leta 1994 so Rusija, Velika Britanija in ZDA zagotovile Ukrajini ozemeljsko celovitost, Ukrajina se je odpovedala atomskemu orožju.

Ko je po odhodu Borisa Jelcina 1999 prišel na oblast Vladimir Putin, je zavel sibirski ostri veter. Sledili so krvavi spopadi v kavkaški Čečeniji, napad na Gruzijo, zatiranje demokracije ter svobode, leta 2014 vdor na ukrajinski Krim in v Donbas. Ta veliko predolgo nekaznovana napadalnost ruske politike je imela vzroke tudi v tem, ker si je Putin s kupljenimi ustrežljivimi politiki ter plačanimi mediji in z energetsko politiko ustvaril po svetu, predvsem na zaničevanem evropskem zahodu ustrezno zaledje.

Vsaj takrat, ko je Putin leta 2005 izjavil, da je bil razpad Sovjetske zveze največja geopolitična katastrofa 20. stoletja, bi se bil moral svet začeti zbujati. Putin je od vsega začetka skušal oživiti stare ruske imperialne sanje, v katerih ni kraja ne za samostojni ukrajinski narod ne za njegovo državo. Nekaj podobnega v malem je Jugoslavija v velesrbskih načrtih. Enako kakor Jugoslovanska ljudska armada leta 1991 v Sloveniji so tudi ruski generali mislili, da bo Ukrajina lahek plen. So se ušteli, eni pa drugi.

Krepko podporo daje Putinovim načrtom ruska pravoslavna Cerkev s patriarhom Kirilom na čelu. Le-ta tudi ne priznava avtokefalne ukrajinske pravoslavne Cerkve. Patriarh Kiril je tesni Putinov zaveznik, poznata se kot nekdanja agenta sovjetske tajne službe KBG, primerljive z nacističnim gestapom ali jugoslovansko udbo.

Putin je utemeljil svoj napad s tem, da hoče Ukrajino denacificirati in demilitarizirati. Sam je vsa leta vsestransko podpiral radikalne, tudi nacistične skupine v Evropi. Za njega je fašizem vse, kar ni po njegovem kopitu. Ukrajinski predsednik Volodimir Zelenski je Jud po rodu. Že pred Hitlerjem je bilo v carski Rusiji sovraštvo do Judov daleč razširjeno, s hudimi pogromi, preganjanji. Sovraštvo do Judov, preoblečeno v protiizraelsko politiko, v antisionizem, je bilo gonilo tudi v sovjetski politiki, da Stalinovega antijudaizma kar ne omenjamo.

Ukrajina uživa – še – na zahodu v svojem boju proti tiraniji, ne le ruski, velike simpatije ter podpore. Zgleden korak je bil obisk predsednikov vlad Češke, Poljske in Slovenije 17. marca v Kijevu. Petr Fiala, Mateusz Morawiecki in Janez Janša so pokazali, kako se dela. Ukrajina potrebuje vsestranske podpore. Ne gre le za Ukrajino, gre za našo svobodo. Nihče ne ve, kaj vre in se kuha v Putinovih možganih. Menda celo sanjari o neki evrazijski zvezi od Lizbone do Vladivostoka, od Atlantika do Pacifika, z Moskvo kot središčem. Tudi Stalin je nameraval prodreti leta 1945 do Atlantika, pa so mu to zabranili Američani.

Vnukinja nekdanjega sovjetskega diktatorja Nikite Hruščova – bil je doma v Ukrajini – je dejala, da je Vladimir Putin mešanica med Josifom Stalinom in Adolfom Hitlerjem. Nekdo si je namislil ime Vladolf Putler. Po videzu sodeč Putin ni čisto zdrav. Če se temu pridruži še kaka duševna bolezen, potem jadramo res zanimivim časom naproti.

 

Jože Wakounig, 23.5.2022