Ukrajina, najrodovitnejša dežela Evrope v križnem ognju pohlepa
Največja zmota nevoščljivih lenuhov je že skozi stoletja misel, da je veliko bogate zemlje treba le ukrasti sosedu, pa bomo bogati mi in ne sosed. Kako bi si Putinovo početje globoko v 21. stoletju lahko razložili drugače, kot so si svojega razlagali njegovi idejni vzorniki pred sto leti. Rusija, ki je po prvi svetovni vojni z brestlitovsko mirovno pogodbo izgubila nekaj ozemlja in veliko industrijskega in s tem gospodarskega potenciala, si je to skušala na novo pridobiti s širjenjem Rusije v Sovjetsko zvezo.
Seveda je imela Rusija, največja država na svetu, dovolj zemlje, surovin in vsakovrstnih dobrin, da bi lahko pri svojem številu prebivalstva živela v vsakem le predstavljivem bogastvu in razkošju. Pa vendar s to ogromno deželo in neskončnimi vsakovrstnimi bogastvi pod njeno rušo niso bili zadovoljni. Drugače povedano: nekje se je našel neki Lenin. Naščuval je ljudi proti carju in vladajočim strukturam. Vse naj bi postala skupna lastnina, tisti pa, ki so že vedno izkoriščali delavski sloj, pa naj bi zato prejeli zasluženo kazen. Kaj se je iz te revolucije izcimilo, je znano. Še pred ustanovitvijo Sovjetske zveze leta 1922 je na račun te revolucije umrlo okoli šest milijonov ljudi. Da z rušenjem vsega, kar ustvarja blagostanje, ni mogoče ustvariti ničesar razen revščine in pomanjkanja, ve vsak kolikortoliko priseben človek. Revolucionarjem pa je to vseeno, saj razbijajo tuje pridobitve in ne svojih.
Prav leta 1922 je tudi Ukrajina postala del te nove sovjetske tvorbe, ki bi jo, po rezultatih sodeč, lahko ob stoletnici njenega nastanka umestili med največje mašinerije podjarmljanja narodov, njihovega izkoriščanja v prid nekaj sto mogotcev in ustvarjanja nepredstavljive revščine med delovnim ljudstvom, ki mu je revolucija obljubljala raj na zemlji.
Kako se zgodovinske zgodbe ponavljajo, je včasih le težko verjeti. V tridesetih letih prejšnjega stoletja je Stalin s tem, da je iz velikih predelov Ukrajine odtegnil v svoje zakladnice takorekoč vse pridelke, povzročil velikansko lakoto med kmeti, ki so te zaloge hrane pridelali. Vsega skupaj je od te lakote umrlo okoli sedem milijonov ljudi. Kako se kaj takega lahko naredi z obleganjem in blokado mesta, so pokazali nacisti, ki so s finsko pomočjo in popolno blokado takratnega Leningrada, danes St. Peterburga, povzročili strahotno umiranje od lakote. Od 08.09 1941 do 27. 01.1944, v času, ko ni bilo možno v mesto pripeljati ničesar za življenje potrebnega, je v tem »taborišču« groze umrlo več kot milijon ljudi. Po vojni so se takih veščin mučenja poslužili tudi »osvoboditelji« Jugoslavije. V Vojvodini je živelo deset narodnosti z eno samo skupno tradicijo, namreč iz roda v rod posredovanega znanja, kako se s pridnimi rokami obdeluje izjemno rodovitno zemljo. Skoraj do konca vojne je ta zemlja, skrbno obdelana, nahranila velike dele Jugoslavije. Gladomor, ki so ga uprizorili Tito in njegovi hlapci - po večini šolani v Moskvi - v Vojvodini, je povzročil strašno umiranje od lakote prav med kmeti, ki so to zemljo predtem vzorno obdelovali. Koliko teh kmetov je takrat z družinami vred pomrlo od lakote, mi ni znano, vsekakor pa na desettisoče. Zdaj se te zgodovinske zgodbe ponavljajo v Ukrajini.
Če le malo pregledamo socialno okolje, v katerem je doraščal in se politično razvijal Vladimir Putin, je začudenje nad tem, kar zdaj počne v Ukrajini, manjše. Laži, kradi in ubijaj. To je bilo geslo tistih, ki so z dvignjenimi pestmi kazali, kam vodi njihova pot. Upati je, da ne v tako lakoto, revščino in pomanjkanje kot jih je Ukrajina že doživela. Zdaj tam pustoši odličnjak Stalinove in Hitlerjeve šole...
Toni Olip, 23.03.2022