Vir slike: http://media.de.indymedia.org/images/2010/05/282279.jpg [07.03.2021, zadnji dostop]
Slika: Vir slike: http://media.de.indymedia.org/images/2010/05/282279.jpg [07.03.2021, zadnji dostop]

Ulica 10. oktobra

Ko se človek v poletnih mesecih morda sprehaja po mestih slovenske obale, lahko opazi marsikaj. Galebe, ki kličejo mornarje nekje nad horizontom, sončne zahode ob kepici sladoleda, Verdijevo ulico / Via Giuseppe Verdi … kaj pa naj bi to bilo?

Nekaj, kar nikogar ne moti.

V Sloveniji živita dve (priznani) narodni manjšini, italijanska in madžarska. Kjerkoli, ne glede na število prebivalcev, živijo pripadniki ene izmed teh narodih skupnosti, je uradni jezik poleg slovenskega tudi madžarski in italijanski jezik. Prisotnost dvojezičnih napisov, tako krajevnih kakor tudi uličnih, ne pomeni samo izpolnitev človekovih (!) pravic posamezne manjšine, prav tako ni samo izraz spoštovanja večinskega naroda do manjšine. Dvojezični napisi pomenijo predvsem vidnost in prezenco nekega drugega jezika, neke druge skupine ljudi. Lahko trdimo, da so neke vrste spomenik; spomnijo nas, da se tu govori še nek drug jezik. A tega se na Koroškem že dolgo zavedamo.

Posledice pomanjkanja dvojezičnih napisov se na Koroškem še kako čutijo. V podkastu Novega glasa[1], glasila gradiščanskih Hrvatov, je Ralf Grabuschnig (iz Beljaka) v pogovoru z Michaelom Schreiberjem opozoril na stanje slovenske manjšine na Koroškem. O slovenski manjšini se ni nikoli govorilo, zanj je bilo to nekaj tujega; nikoli ni mogel (v javnosti) opaziti slovenskega elementa na Koroškem. Slovenska manjšina je, skratka, bila vsaj v času njegovega odraščanja popolnoma marginalizirana. Kako pa je danes? Težko je reči.

Jasno je, da je slovenščina v javnosti bolj prisotna kot pred 20, 30 leti. A to nikakor ne pomeni, da se večinski narod zaveda slovenske narodne skupnosti – tako, kot bi se je moral. Četudi bi jutri na ulicah Celovca stali dvojezični ulični napisi, bi se uspeh marginalizacije lahko kazal v tem, da bi večinski narod (še vedno) smatral avtohtono manjšino za priseljence, imigrante.

A ravno to bi bilo potrebno: več slovenščine. Kajti več slovenščine pomeni več prezence narodne skupnosti na Koroškem; vsak ulični zapis bi postal en pripadnik oziroma ena pripadnica narodne manjšine, ki bi vsakogar opozarjal na to, da se je tukaj že vedno govorilo poleg nemščine še slovenščino. Poleg tega bi bilo logično, da če so krajevni napisi dvojezični, bi morali biti tudi vsi ostali. Ne pozabimo na številne napise na javnih stavbah, formularjih in v uradih. Sami lahko naredimo veliko, a brez prisotnosti slovenščine na javnih mestih, se bo marginalizacija slovenske manjšine samo še nadaljevala.

A že tukaj se pojavi dvojni napor slovenske narodne skupnosti: dolžnost vsake pripadnice in vsakega pripadnika narodne skupnosti je posredovanje slovenskega jezika. Dvojni napor postane tedaj, ko podrobneje razčlenimo pojem slovenski jezik. V nadaljnjem bom tvegal stereotipno vlogo "Kranjca, ki Korošcu razlaga njegov jezik," a na to občutljivo področje se ne bi podal, če se mi ne bi zdelo potrebno[2]. Treba je razumeti, da slovenščina vsebuje vso globino in širino jezika; to pomeni, da kompetenca govorke ali govorca ni odvisna od neke predpisane pravilnosti, kot bi to lahko bila slovnična pravila. Tudi če je v govoru tuja beseda ali beseda tujega izvora, to še ne pomeni, da ni slovenska. Vzemimo za primer besedo gmajna. Izvor te besede je nemški, a beseda sama je slovenska. Zakaj? Zaradi rabe: Šel sem do gmajne. V tem stavku smo lahko opazili, da je tudi raba tujke podvržena slovenskim slovničnim pravilom, saj predlog do zahteva rabo rodilnika (drugega sklona). Ali je subjekt šel do gozda ali do občinske stavbe, je tu sekundarnega pomena.

V opisanem primeru smo tako lahko videli, da je tudi beseda, kot je gmajna, lahko pravilna, saj sledi določenim pravilom. Temu je tako, ker spada takšna raba jezika pod neknjižno zvrst. Slovenščina se namreč deli na dve zvrsti (z drugo besedo bi lahko rekli tipa ali žanra) jezika, ena je neknjižna, druga knjižna. Pod neknjižno spadajo tudi narečja, ki niso samo popolnoma legitimni izraz nekega jezika in sestavni del identitete, temveč so tudi pravilna oziroma bolje rečeno – vse v narečjih je pravilno. Če se prav spomnim nauka prof. Karničarja, je tudi narečje sistem s svojimi podsistemi. Torej ima tudi narečje svoja pravila, ki pa so sicer lahko bolj ohlapna, kot je to predvideno v knjižnem jeziku. Zato menda nisem edini, ki ga zmoti, ko v prijateljskem krogu nekdo reče: Jas bi oj po nemšk, na wem kak se to prau po svavej[3]. Se bom že potrudil, kar povej.

S tem pa pridemo do druge zvrsti slovenskega jezika, sicer knjižni jezik. Že samo po imenu lahko sklepamo, da ta jezik izhaja iz pisane besede – iz knjig – je pa še vseeno to, kar bi lahko poimenovali standardna slovenščina. Ne vem, koliko ljudi se tega zaveda, a knjižna slovenščina je težka. Četudi se lepo sliši, je to konstrukt; jezik, ki smo se ga morali naučiti vsi. Učiteljice in učitelji slovenščine ga moramo pa še razlagati. To pa nikakor ni kritika, saj je knjižni jezik nastal iz potrebe po komuniciranju in medsebojnem sporazumevanju. Že v prvem primeru (beseda gmajna) smo lahko predvideli, kaj bi bilo, če ne bi bilo knjižnega jezika. Nekateri bi mislili, da govorimo o gozdu, drugi o občini. Kaj šele, če zraven prideta besedi bošk ali les[4]. Pri slednjem nam je morda jasno, da gre za besedo gozd. Ravno iz te potrebe po sporazumevanju pa nam prisotnost knjižnega jezika daje moč, saj je le-ta potreben, da lahko v slovenščini razpravljamo na akademskem in strokovnem nivoju, od tod pa tudi prestiž jezika.

Če torej povzamemo, izhaja dvojni napor iz tega, da je treba posredovati tako narečje kot tudi knjižni jezik. Pomembnost in (na)vezanost slovenskih narečij na Koroškem so opisali in opisujejo modrejše osebe od mene. Velja samo poudariti, da slovenska narečja predstavljajo neizmerljivo (osebno) bogastvo, da jih je treba ohraniti in dati naprej. Za to je primarno zadolžena družina, moje osebno mnenje pa je, da je za to lahko zadolžen tudi prijateljski krog. Zavedam se, da je narečje lahko tudi zelo intimna zadeva, a nič ni narobe, če tvoje prijateljice ali tvoji prijatelji znajo kakšno besedo ali stavek po ziljsko, podjunsko, obirsko ali rožansko.

Posredovanje narečja leži torej v intimnem krogu, knjižna slovenščina pa naj bi obsegala vse spektre javnega življenja – tudi na Koroškem. Kot bodoči učitelj slovenščine (vsaj upam, da se bo to uresničilo) oziroma nekdo, ki gori za poučevanje slovenščine na Koroškem, vidim svojo nalogo v tem, da spodbudim in navdušim mladino tudi in predvsem za knjižni jezik; da če nekdo iz Podjune sreča nekoga iz Roža, ne preklopita na nemščino, temveč, če ne gre drugače, na knjižni jezik ali vsaj knjižno pogovorni jezik[5] – saj je točno zato tu. Najvišji cilj bi bil, da se nekdo iz vrst slovenske narodne skupnosti v slovenščini lahko pogovarja z nekom, ki je del večinskega naroda, pa naj bo ta pogovor na uradu (kakor bi to moralo biti že zdavnaj mogoče) ali v kavarni.

Vsekakor pa se ne ena ne druga stvar ne bo uresničila, če ne bo slovenščina bolj prezentna na Koroškem. Če je torej ne bo videti na in v prostorih javnih uradov, na pročeljih stavb, na dvojezičnih napisih in v medijih … za koga potem poučevati slovenščino?

Večkrat sem se vprašal, kakor so tedaj radi počeli v Sloveniji, zakaj bi nekdo primerjal koroške Slovence z Indijanci. Tega nikakor nisem razumel; saj niso Indijanci, saj so Slovenci! Šele med študijem, mi je postalo jasno. Ne samo, da so ameriškim domorodcem obljubljali zemljo in pravice, te pa konsekventno kratili in odvzemali, temveč so jih namestili v rezervate. Ta interpretacija se lahko sliši žaljiva, saj si poleg vseh drugih dejavnikov situaciji ameriških domorodnih narodov in slovenske avtohtone manjšine nikakor nista enaki. A treba se je samo spomniti, na primer, koliko tabel je bilo obljubljenih od avstrijske državne pogodbe leta 1955 do memoranduma iz leta 2011, ki bo letos "praznoval" deset let, ter koliko od tega je bilo uresničenega. Če s slovenščino ne bo šlo naprej, če torej ne bo prezentna v javnosti, potem ji grozi propad, zapiranje v lastne kroge, dokler ne izdahne.

 

Mag. phil. Aljaž Pestotnik Robič

 

[1] Celotna oddaja je na voljo tu: https://noviglas.online/2020/12/04/podcast-100-jahre-kaerntner-volksabstimmung/. Treba je poudariti, da je Grabuschnig v svojih odgovorih podal subjektivno mnenje; njegov pogled na manjšino kljub temu veliko pove o marginalizaciji le-te.

[2] Dobro se zavedam te hibe priseljencev in priseljenk iz Slovenije, a bralstvo kljub temu prosim za potrpljenje in da si zapomni, da sem navsezadnje študiral za učitelja slovenščine.

[3] Zapis je za razumevanje poenostavljen.

[4] Zavedam se, da je raba teh dveh besed lahko popolnoma drugačna od rabe v primeru; ti dve besedi zgolj ponazarjata pestrost in raznolikost slovenskih narečij.

[5] Knjižna oblika jezika, ki se uporablja v pogovoru; lahko bi dejali "milejša" varianta knjižnega jezika.