»Videla sem, kako, kako otroci radi pojejo …«

Zagotovo poznate to pesem, ki se začne tako: »Hodil sem, en, dva, tri, po deželi Avstriji, videl sem, kako, kako otroci radi pojejo …« To je tudi ena izmed pesmi, ki so jih zavrteli na letošnjem srečanju otroških in mladinskih zborov. Po 41-ih letih je lansko leto – zaradi vsem dobro znanih razlogov – srečanje odpadlo. Letos pa je Krščanska kultura zveza našla novo pot, izbrali so posnetke od 2017 do 2019 in kar tri nedelje zaporedoma na www.kkz.at pričarali veselje ob otroškem in mladinskem petju.

Srečanja otroških in mladinskih skupin sem se rada udeleževala v živo. V spominu mi zelo ostajata Radiše in Pliberk iz leta 2018, pa Globasnica in Št. Jakob v Rožu iz leta 2019. Vedno je dobra oblika povezovanja, da osrednja organizacija sodeluje z ljudmi in društvi na terenu – pri srečanju otroških in mladinskih je to zelo uspešno. Vedno do zadnjih kotičkov napolnjene dvorane obiskovalk in obiskovalcev so pričarale mnogo lepih medsebojnih pozdravov. Kaj je lahko za narodno skupnost bolj osrečujoče, kot pa ravno mladi? Otroci in mladi, ki so vključeni v pevske zbore, gledališke skupine in gledališke šole se ne naučijo le novih pesmi in iger, ampak na odru pridobijo tudi mnogo samozavesti. Na vajah spontano poteka jezikovna šola slovenščine, kar je izjemno pomembno, saj tako doživijo uporabnost jezika v vseh funkcijah, v pesmih in igrah pa doživijo tudi lepoto slovenščine.

Dejstvo je, da je splet dobrodošla pomoč v tem času, a nikakor ne more nadomestiti stikov, ki jih navezujemo ob srečanjih v živo. Kaj se bo po tem času ustavitve javnega in s tem tudi kulturnega življenja zgodilo v kulturnih društvih po Rožu, Podjuni in Zilji? Bodo otroci in mladi še motivirani za vaje? To zagotovo zveni optimistično – in optimizem v tem času še kako potrebujemo – upam, da bodo še z večjim veseljem hodili v domača društva, ki z mnogimi inovativnimi pristopi otroke in mlade motivirajo za sodelovanje. Tako si močno želim, da bo naslednje letos srečanje otroških in mladinskih zborov spet potekalo v živo in da bodo spet zadonele nove pesmi iz mladih grl. Da je to mogoče, pa gre zahvala mentoricam in mentorjem, ki svoje talente in čas darujejo za slovenski jezik in za kulturo. Apel pa naj velja tudi vsem nam, da bomo kot obiskovalke in obiskovalci kolikor je mogoče podpirali kulturno delovanje v slovenščini in da bomo za to delo še bolj hvaležni.

Mateja Rihter