Zakaj je človek poln sovraštva?

Ob 80-letnici pregona koroških Slovenk in Slovencev.

 

Zakaj je čustvo nenaklonjenosti in odpora do koga, združeno z željo nekomu škodovati, v človeku tako močno in trajno? Sploh pri nas moških. Moški so delali seznam za pregon Slovenk in Slovencev v drugi svetovni vojni. Moški so jih z orožjem v roki pred 80-imi leti v jutranji zori vrgli iz postelj, nato nabasali na tovornjake in jih prisilno peljali v Žrelec. V nori Putinovi vojni v Ukrajini – proti „sestram in bratom“ Slovanom – bombardirajo, streljajo in morijo Rusi, ne Rusinje.

 

Meseca maja bo minilo 77 let, odkar so narodi v Sovjetski zvezi z veseljem in upravičeno vzklikali „gitler kaput“ (hitler je mrtev). Danes zgodovinarji in zgodovinarke pišejo, da je v Sovjetski zvezi umrlo 27 milijonov ljudi. Več milijonov ljudi je moralo živeti s telesnimi okvarami. Ruski pisatelji, od Tolstoja do Čehova, so pisali med drugim tudi „protivojno literaturo“. Če verjamemo novinarjem, so tiskali v prejšnjem stoletju knjige ruskih pisateljev v milijonih izvodov. Ker so bile knjige vedno hitro razprodane in brane, se stavi vprašanje učinka omenjene zvrsti umetnosti.

 

Sredi mesta Kijev stoji monument velike razsežnosti. Posvetili so ga „Prijateljstvu Rusov in Ukrajincev“ (Denkmal der Völkerfreundschaft). Pod velikim slavolokom stojijo skulpture iz brona. 20 metrov visoke in do 30 metrov široke. Morda ima monumetalni spomenik izjemne in trajne umetniške vrednote. Po Putinovi vojni v letu 2022 bo imel le še vrednost brona. Močnemu čustvu sovraštva likovna umetnost in literatura nista kos. Odgovor je žalost. Morda bo treba zapisati enajsto zapoved: Išči sovraštvo, zlobnost v sebi ! 

 

Putinova vojna proti Ukrajini je prekletstvo. On in moški generali okoli njega, sami moški, bi se morali vprašati, kako bodo v bodočnosti živeli Ukrajinci in Rusi kot sosedje?

 

Dobre odgovore na take dileme najdemo v knjigi Gitke Opetnik „Das Gestern im Heute begreifen. Traumaweitergabe in verfolgten slowenischen Familien“. Razumljivo opisuje vpliv izkušenj  pregnank in pregnancev iz lagerjev še na drugo in tretjo generacije. Doživeti strahovi, prisila, pritisk in vznemirjenost imajo posledice. Sam sem potomec pregnancev. Nam Slovencem nenaklonjeni Slovenci na vasi – ki so se že tedaj imeli za Nemce – so me v slovenščini vprašali „a ti si pa svavejc?“ Doma sem to seveda povedal. Starša sta mi razlagala te čudne besede. Truda staršev kot otrok tedaj nisem razumel. Ker sem slišal in doživel še več podobnih primerov, sem kot šolar postal jecljač. Pisateljica otroških knjig Cornelia Funke je zapisala, da ima otrok, ki jeclja „Stolperzunge“. Vsaj mene spravi izraz v vesel smeh. Šele po dvajsetem rojstnem dnevu sem se z izobraževanjem, branjem in radovednostjo počasi otresel hibe.

 

V torek, 19. aprila 2022, ob 15.00 uri, bo v Mozartovi dvorani Hiše glasbe v Celovcu, deželni glavar Peter Kaiser počastil vse še živeče pregnanke in pregnance. Stodeset jih še živi. Številne sem obiskal. Našel sem jih z pomočjo znancev, in za zgodovino pregnank in pregnancev zanimanjih prijateljev. Več kot polovica namreč ni včlanjenih ZSP. Niso hoteli.

 

Vsi poudarjajo, kako jih danes – v starosti – spomini na dogodke v lagerjih v nacistični Nemčiji težijo, vznemirjajo in povzročajo občutek tesnobe. Niti niso vsi spomini slabi. Pripovedovali so tudi kratke zgodbice, ko smo se do solz nasmejali. Prevladujejo pa slabi spomini.

 

Kaj pa, če je človek načelno poln sovraštva in zlobnosti? Kako zapustiti ta „hudikov svetovni začarani krog?“ Eden, ki se je boril za ustanovitev države Izrael, Menachem Begin, je bil terorist. Arafat tudi. Oba sta prejela za svoja poznejša prizadevanja za zbližanje Nobelovo nagrado za mir. Predsednik Južne Afrike, Nelson Mandela, je bil, preden je postal po celem svetu znan junak, terorist. Prenehali so z nasiljem in žalitvami. To bi bila pot. Težka bo. Toda pot je poskusa vredna.

Kakšno prihodnost ima naša ljubljena slovenščina na Koroškem? Lahko gledamo optimistično v bodočnost, če bomo znali najti poti, da bodo otroci in mladinci spet govorili slovensko. Povsod! Ključ k uspehu so jasli, otroški vrtci, ljudske in srednje šole, kjer se predvsem GOVORI in seveda poučuje slovensko. En teden nemško, drugi slovensko, ali pa menjaje po en dan. Seveda mora biti to želja staršev. Varuške, učitelji in učiteljice so pripravljene in motivirane. Slovenci v Italiji na Primorskem delajo reklamo „Mladost je modrost“. Prav imajo. Jeziki otrokom, učencem in učenkam ne delajo težav.

 

Vse to bo lažje uspelo, če bodo starši doma govorili z otroki slovensko. Številne študije dokazujejo, da nastajajoče življenje v maternici že mesece pred porodom razvije čutilo sluha tako daleč, da sliši pogovorni jezik staršev in glasbo. Zato je izredno važno, da se po porodu otroka slišanje jezika tudi nadaljuje, in da se na med nosečnostjo pridobljenem fundamentu gradi in nadaljuje znanje jezika. S takim načinom doslednega posredovanja jezika, bomo otrokom napravili veliko uslugo in jih tudi obogatili.

 

Zastavimo si v naslednjem desetletju kot glavni cilj uvedbo obveznega pouka slovenščine na vseh ljudskih šolah dvojezičnega ozemlja. Slovenščina je priznana kot deželni jezik in njen pouk nobenemu ne bo škodoval. Če so ga leta 1958 odpravili, ga lahko tudi zopet uvedejo. Mi VSI bi se spet lahko potegovali za visok cilj. Sproščeno govorjenje in „skakanje“ iz enega jezika v drugega z veseljem doživljam in uživam v lepih primorskih mestih Koper, Izola, Piran in v Umagu. Zakaj bi podobno ne bilo mogoče tudi pri nas? Zagotovo bi privedlo do boljšega vzdušja in do pravilnih in naravnih odnosov med prebivalstvom.

 

Gregor Krištof, predsednik ZSP, 28.03.2022

Zveza slovenskih pregnancev