Zapustiti Koroško – Pravica ki je (in) ni

Marsikdo je že kdaj slišal oz. bral o tem, da bo leta 2050 živelo približno 70% svetovnega prebivalstva v mestih. Če izhajamo iz podatkov Organizacije združenih narodov, bo leta 2050 živelo približno toliko ljudi v mestih, kot nas danes živi po celem svetu – okoli 7 milijard. Kaj to pomeni za Koroško in našo narodno skupnost? Nekaj svojih misli bi rad podelil z vami.

Študij, delo, novi izzivi ali »spoznavati svet dokler sem mlad« so samo nekateri razlogi, zaradi katerih se mladi preselijo s podeželja v mesta. Lahko bi jih našteli veliko več. Za mlade koroške Slovence in Slovenke sta predvsem Gradec in Dunaj atraktivni mesti. Za veliko ljudi, predvsem za študente, je preselitev prvi korak v novi svet izven koroškega kulturnega in jezikovnega okvira. Velikokrat pa sledi še drugi korak in tako veliko ljudi zapusti Avstrijo, da bi študirali za en semester v tujini. Sem eden tistih koroških Slovencev, ki so odšli na Dunaj zaradi študija. Tudi sem študiral za en semester v tujini in tako je naneslo, da sem v zadnjih petih letih preživel le malo časa na Koroškem.

»Kdaj se boš vrnil na Koroško?«, »tebe pa itak ne bo več nazaj«, »ali si ti sploh še naš?« to je samo nekaj vprašanj oz. komentarjev s katerimi sem in smo mi – tisti ki smo (za nekaj časa ali za vedno?) odšli – soočeni redno, ko pridemo domov. Vprašam se, ali se moramo res počutiti krive za to, da smo odšli? Ni to pravica vsakega izmed nas, da se odloči kako in kje bo živel? Zdi se mi, da je in ni. Doraščali smo v koroško - slovenskih družinah, naučili smo se slovenščine in prispevali in se učili od delovanja naših kulturnih organizacij in izobraževalnih inštitutov. Mi smo priče sodbe in zgodovine koroških Slovencev. Mislim, da imamo določeno odgovornost spremljati in komentirati dogajanje v domovini (ja, tudi za nas ki smo odšli je Koroška še domovina) in po možnosti prispevati k obstoju naše narodne skupnosti.

Tisti ki so odšli in tisti na domačih tleh, naj bi se skupaj zavzemali za razcvetje naše narodne skupnosti in domovine. V svoji novi knjigi »Epochenwechsel«, Korošec Wolfgang Petritsch piše o tem, da je nastala neka konkurenca med tistimi, ki odidejo in tistimi, ki ostanejo. Govori o dveh skupinah ljudi: o tistih, ki profitirajo od globalizacije in se svobodno lahko gibajo po svetu in o tistih, ki so vezani iz različnih razlogov na neki kraj in ki jim je globalizacija neke vrste sovražnik. Po moje moramo priti do nekega sporazuma. Na eni strani moramo biti ponosni na vse posameznike, ki so glas koroških Slovencev v tujini. Na drugi strani pa naj bi vsi, ki fizično niso na Koroškem, bili vsaj duševno povezani z domovino. V najboljšem primeru pa so seveda aktivni pričevalci naše zgodovine in kovači naše bodočnosti.

V času, v katerem se človek lahko preseli iz ene države v drugo zelo hitro in za velikokrat majhen denar in v času, v katerem informacije in sporočila ne poznajo meja, rabijo narodne skupnosti neko razumevanje za vse njihove člane. Nujno moramo podpirati in razumeti drug drugega. Kajti tudi mi koroški Slovenci in Slovenke nismo izključeni iz svetovne tendence preseljevanja v mesta. Poslužimo se novih medijev in ostanimo v stiku, kajti samo tako bomo našli odgovor na vprašanje: Kako se lahko naši rojaki in rojakinje v tujini aktivno vključijo in delajo v prid narodne skupnosti?

Dominik Urak, 18.03.2019