Zveza koroških partizanov in njena proslava sedemdesetletnice

Bolj iz radovednosti kot iz kake življenjske potrebe sem se udeležil proslave ob sedemdesetletnici obstoja Zveze koroških partizanov v sejemski dvorani v Celovcu. Že ob vstopu v mesto sem pred seboj videl avtobus z neavstrijsko registracijo. Neki »borec« - z od daleč vidno rdečo zvezdo in borbeno opravo - je ob kratkem postanku izstopil in povsem iznenadeno pasantko vprašal po poti do omenjene dvorane. Po kratkem odmoru, v katerem je krepko zajela sveži celovški zrak, mu je vendar le pokazala pot do naslednjega križišča, kjer da je celovško sejmišče.

Že zaradi številčno zelo močnega in po kvaliteti pevcev združenega moškega zbora SPZ, ki jih domala vse poznam osebno, sem se ob prihodu v dvorano prav veselil na kulturni užitek, ki je ob taki zasedbi nujno moral slediti in je po kvaliteti ponujenega celo presegel to, kar sem pričakoval.

Toda ob vsej navdušenosti publike, ki ga je izzvalo pevsko izvajanje zbora, jim moram postaviti vsaj nekaj vprašanj:

So pevci tega skupnega zbora SPZ vedeli, da so včlanjeni v organizacijo, katere ustanovitelja (Lamberta Ehrlicha) so idejni sovrstniki tokratnih prirediteljev zverinsko pobili sredi Ljubljane?..Da so se po vojni polastili njegove ustanove(!) delavskega doma v Podljubelju in vanjo nastanili tiskarno Drava?

So vedeli, da s pesmijo »...grad gori...grof beži...« pojejo pesem, ki so jo peli partizani po uničenju enega najpomembnejših kulturnih spomenikov Slovenije, gradu Turjak? (Primož Trubar in Jurij Dalmatin sta delovala na tem gradu.)

So ti pevci vedeli, da so po sramotni kupčiji slovenski komunisti dobili od Italijanov težko orožje in na njem izurjeno moštvo, s pomočjo katerih so 19. 9. 1943  opravili to barbarsko dejanje? Medtem, ko so drugim očitavali kolaboracijo!

So ti pevci bili seznanjeni s tem, da so po tej kupčiji komunistični pogajalci omogočili Italijanom odhod brez praske? Tudi tistim, o katerih se je vedelo, da imajo na vesti streljanje talcev in odgon desettisočev v taborišča trpljenja, lakote in umiranja v Gonarsu, Padovi in na otoku Rab? Medtem, ko je slovenske Vaške Stražarje (na gorečemTurjaku so jih zajeli okoli 690) čakal množični poboj pri Velikih Laščah in Mozlju. Le nekaterim maloštevilnim, ki jim je pobeg uspel ali pa so bili izpuščeni, se imamo zahvaliti, da ta grozodejstva niso šla v pozabo.

Med drugimi srhljivimi točkami na tej proslavi je nastopil neki kričač s temile besedami: ...V mojih žilah teče kri partizanska... ne ustaška, Bog ne daj domobranska...in s tem zbodel prav skupini, ki so ju polna masovna grobišča širom po Sloveniji in Hrvaški... Po moji oceni neznosna žalitev žrtev zverinskega sistema, ki se po grozoti svojih zločinov več kot dostojno meri s fašizmom in nacizmom. In to globoko v 21. stoletju.

Predsednik ZZB Tit Turnšek je napovedal »še sto ofenziv«. Proti komu, lahko le slutimo. Žal nisem imel priložnosti srečati ga osebno, da bi ga vprašal, če je mogoče v sorodstvu s Turnškom, ki ga pokojna Jelka Dolinar v svoji knjigi »Brazde mojega življenja« opisuje kot strah in trepet jetnikov v Begunjah. Pred prebiranjem te knjige sem bil namreč prepričan, da so v begunjskih zaporih besneli le nacistični rablji. Kakšno sorodstvo dveh sistemov torej tudi v Begunjah!

Med vsemi občutki tega popoldneva pa je bilo najbolj šokantno spoznanje, da se ljudske množice s koračnicami, ki so se le zelo nejasno razlikovale od onih na nacističnih veleprireditvah, brez nadaljnega dajo spraviti tudi danes v glajhšrit.  Ploskanja namreč niso opustili niti ob napovedi predsednika ZKP, da se bodo še naprej zavzemali za prepoved spominske maše na libuški gmajni. Še naprej torej gonja proti kulturi spominjanja, čeprav v tem sklopu govorimo o množičnem poboju stotisočglave množice brez vsakega izbora med krivci in nedolžnimi žrtvami. Gre za genocid do danes neznanih razsežnosti pod simbolom rdeče zvezde, ki se je na tej proslavi šopirila na vsakem koraku.

»Proslava evropske razsežnosti« (Novice) je torej ob vsem razkazovanju rdečih zvezd in sramotenju žrtev tega simbola, brez kakega slišnega protesta, možna tudi leta Gospodovega 2018 sredi Celovca. Kam jadramo?

 

Toni Olip, 17.12.2018